V letošnjem letu sem si FotoPOTEP Tajska vzel v dveh kosih. Prvih 14 dni je bilo namenjeno raziskovanju in pregledu lokacij ter možnih izletov. Drugih 14 dni že znanim lokacijam na vodenem FotoPOTEPu. Raziskovalni del me je najprej popeljal na otok Phuket. V bistvu je ta otok že desetletja najbolj množična turistična destinacija na Tajskem. In kot takega se ga klasični popotniki, kot tisti s fotokamerami izogibamo. Na srečo proti koncu oktobra še ni turistične gneče, saj se ravno zaključuje deževna doba. Malo čudno se sliši deževna doba, ko spoznaš, da se proti njenem koncu mogoče čez dan ulije za nekaj minut. Tajsko in njene posebnosti se da tudi v teh, še ne turističnih mesecih prav lepo raziskovati. In fotografsko sem raziskovanje začel prav na zloglasnem turističnem Phuketu. Vendar s posebnim razlogom. Imel sem željo po videti na Phuketu nekaj posebnega, tradicionalnega in seveda to tudi fotografirati. Kasneje bodo prišli dnevi za fotografiranje pokrajine, ljudi, življenja na ulici in seveda, še lepših belih plaž.
Vegetarijanski festival / Phuket - Tajska
Že od nekdaj poznamo migrante. Pred 200 leti se je večje število kitajskih rudarjev preselilo na otok Phuket. Kopali so kositer. Pred 150 leti je tudi njih obiskala kuga in umrlo je večje število ljudi. Ne za kugo, ampak najbrž za kaj blažjega, so zboleli tudi umetniki iz kitajske opere, kateri so jih prišli zabavati. Nevednost katera bolezen tako “kosi” med njimi, jih je pripeljala v skrajnosti. Verjeli so, da jim bo klicanje bogov, vegetarijanska prehrana in samotrpljenje, prineslo konec velike umrljivosti, kot tudi ozdravitev njihovih posebnih gostov. Kuga je odšla in za seboj pustila številne mrtve, umetniki iz opere so preživeli (predvidevajo za malarijo). Ljudje so verjeli, da jih je rešilo prav njihovo verovanje, prehrana in pripravljenost na odrekanje ter trpljenje. Da velika katastrofa nikoli več ne bi prišla nazaj, so začeli vsako leto v devetem lunarnem mesecu po kitajskem horoskopu ponovno očiščenje. Festival na Phuketu je poimenovan kot vegetarijanski. Vendar navzven ne deluje nič kaj vegetarijanski. Nekateri neporočeni fantje in ženske, se počutijo poklicani za trpljenje. S posebnimi obredi se spravijo v trans in prepustijo bolečinam, katerih pa sami ne čutijo. Nekateri se prebadajo, drugi hodijo po žerjavici ali visoki lestvi iz ostrih mečev, tretji pomakajo roke v vrelo olje. Bolj “naga” (duhovni posrednik), kot imenujejo tiste, ki nase kličejo duhove trpi, lažje mu bo v naslednjem življenju.
Letos sem festival obiskal tudi sam. Nekajdnevne procesije so polne dima iz neverjetnega števila petard kot “nag”, ki se prebadajo po telesu, predvsem licih. Procesija teče iz raznih vasi in nekateri do glavnih templjev v mestu, kjer je največja množica gledalcev prehodijo tudi 10 in več kilometrov. Vmes je ogromno pokanja. Petarde se meče na nosila z božjim likom, oziroma kar pade mimo na procesijo samo. Dima je toliko, da, če si v bližini procesije je zaščita dihal obvezna. Prav tako pridejo zelo prav čepki za ušesa in očala, da ti kakšna bližnja petarda ne poškoduje sluh in oči. Dobesedno se počutiš kot v ulični bitki. Kilometer in več dolga procesija je vseskozi v pokanju petard in težkem, sivem dimu. Cesta je rdeča od kartona petard, vendar že uro po mimohodu je povsem pospravljena. Kot da se ni nič dogajalo. V bistvu so zelo samoorganizirani. Promet teče, gledalci vedo kje stati in kako se obnašati. Ko gre procesija mimo, se začne pometanje in pospravljanje. S tokratnimi fotografijami (za tiste z dobrim želodcem) predstavljam “nage”, ki si prebadajo telo in lica. V transu (le tega začno izvajati v zgodnjih jutranjih urah) se njihovo telo odziva drugače. Ne čutijo bolečin in zanimivo, tudi kri ne teče iz ran. Po končani procesiji jim rane samo zalepijo in po nekaj dneh, reza skoraj ni videti več. Domačini kitajskega rodu (tajci se obredov ne udeležujejo) se do “nag” vedejo izredno spoštljivo. Ko gredo mimo njih pokleknejo in čakajo njihov pogled ali celo dotik zastave, s katerimi mahajo nad njihovimi glavami.
Fotografija in video
Glede fotografiranja ali snemanja videa je vse skupaj po eni strani enostavno, po drugi, če želiš več, pa zelo zahtevno. Najprej je treba kar najbolje spoznati lokacije. Vedeti kje so templji mimo katerih bo šla procesija. Še težje je najti tempelj, kjer se pripravljajo “nage”. Domačini sicer radi pomagajo in te usmerijo. Vendar moraš naleteti na dobro informiranega “kitajca”, saj Tajci ne marajo teh kanonad in obredov. Prav tako se ne udeležujejo procesij. Kar z nekaj jeze, kar za njih ni običajno se pogovarjajo o tem festivalu. Ko si v sami procesiji je dobro vedeti nekaj pravil. Da spoštuješ festival kot običaje si oblečen v belo. Če k gledalcem pride “naga” in z zastavo gre mimo glav vsi počepnejo. Poskrbeti je treba tudi za lastno varnost. Na festivalu je vse samoorganizirano. Pri nas je vse v paragrafih in pravilih. Pri njih tudi med mimohodom ni zaprtih cest in promet upočasnjeno teče. Gledalci lahko hodijo ob, ali v procesiji. Lahko se dotikaš udeležencev v procesiji, oziroma stopiš pred njih in postali bodo za posnetek. Radi pokažejo svojo skupino in seveda, svojega “nago” za katerega skrbijo. Brišejo mu slino, mahajo z brisačami ob silnem dimu, da lažje diha in varujejo ga pred nagajanjem iz drugih skupin.
Če si ob ali celo v sami procesiji se je treba pripraviti na resne nevarnosti. Petarde so vsepovsod. In to ne ena. Na procesijo letijo zavojčki več petard skupaj, ali pa položijo kar nekaj metrov petard, ki se vžigajo ena za drugo. Najdaljši kolut, ki sem ga videl v prodaji je vseboval kar 100.000 petard. Za sluh je dobro imeti čepke. Vendar ne tiste, da ti močno zaščitijo sluh. Ampak samo delno, da slišiš okolico in kaj se dogaja za tabo. Zelo dobrodošla so očala, da zaščitijo oko pred letečim kartonom petard, ali bog ne daj, da ti kakšna prileti mimo glave. Očala naj bodo svetla, da bolje vidiš tudi v senci, oziroma skozi iskalo kamere ali na zaslon. In ne pozabite na vodo. Procesija lahko traja uro ali več in prav tako samo čakanje na njo. Smo le v zelo toplih (30 – 35 stopinj) in vlažnih (nad 80%) krajih. Ko se fotografiranje začne, tako ali tako pozabiš na vse. V trenutkih pavze ali, ko se vse skupaj konča, so dolgi požirki še kako prijetni.
Glede opreme za fotografiranje in snemanje vemo, da lahko uporabljamo fotofon, kompaktno kamero, ali kamere z večjimi tipali in izmenljivimi objektivi. Ker smo lahko v samem centru dogajanja in, če si upamo, potem močan zum ni potreben. Torej se da iz bližine dobro delovati tudi s fotofonom. Ti so danes tako ali tako daleč najbolj uporabljeno sredstvo za zajem slike in videa. Če želimo fotografirati v glavnem portrete iz še dovolj varne razdalje, lahko delujemo z daljšo goriščnico in nam bo ekvivalent (35mm)goriščnic 70-200mm še kako dobrodošel. Sam sem se osredotočil na fiksne objektive. S seboj sem za test imel goriščnice 28mm, 35mm, 45mm in 85mm. Še najbolj problematično je ostrenje. Povorka in z njo želeni portreti so stalno v gibanju. Zato pri odprtih zaslonkah kaj hitro pride do neostrine. Po izostritvi je do proženja desetinka sekunde in oseba se že premakne naprej, torej iz fokusa. Treba je delovati hitro in povsem odprte zaslonke f/1.8 ali f/2.8, nam ne bodo dobro služile. Premalo bo globinske ostrine. Tako bo namesto obraza zaradi gibanja izostreno uho. Še toliko bolj je to pomembno pri objektivih z daljšimi goriščnicami. Svetlobe je dovolj, da se da dosegati kratke čase osvetlitve pri odprtih zaslonkah. Vseeno sem za doseganje kratkih časov in posledično nestresenost izkoriščal ISO med 200 in 800.
Tehnika
Tisti, ki me ne pozna, bo malo čudno pogledal kako mešano opremo nosim s seboj. Vendar sam na FotoPOTEP vedno vzamem opremo katero bom preizkusil in na e-Fotografija.si podal mnenje o njej. Fotografiral sem s kamerami Nikon D610, Canon EOS 750D in Olympus OM-D E-M1. Objektivi: Nikkor 28mm f/1.8, Nikkor 85mm f/1.8, Tamron 35mm f/1.8, Tamron 45mm f/1.8, Olympus 12-60mm f/2.8 in Olympus 14-150mm.
Zaključek
Vegetarijasnki festival je nekaj posebnega. Vendar vse poteka po kitajskem lunarnem koledarju in ne moremo preprosto predvidevati kdaj bo festival v naslednjem letu. Letos je trajal od 12. Do 21. oktobra, procesije pa od 15. do 21. oktobra. Tri ali štiri dni festivala je več kot dovolj, da se spozna dogodek, običaji in seveda dobi dovolj zanimivih fotografij in videa. O hoji po lestvi iz mečev, kanonadi ob procesiji in drugem na FotoPOTEPu Tajska 2015 bom še pisal. In seveda. Leta 2016 se lahko pridružite novemu FotoPOTEPu na Tajsko. Če bo luna naklonjena in s tem datumi, bomo fotografirali tudi vegetarijanski festival.
Zgoraj - Procesije na Vegetarijanskem festivalu v VIDEO zapisu
