Potovanje Bali in odlične lokacije za fotografijo.
V riževih terasah Tegalalang je bilo še 5 let nazaj pomembno pridno saditi riž, obdelovati terase, sekati pridelek in pripraviti zemljo za ponovno setev. Kar 3X v letu so pobrali pridelek. Vlaga je visoka, vedno okoli 30 stopinj in delo ni lahko.
Danes? Iz teh prelepih teras je nastal turistični center za Instagram fotografije. Kmetje zdaj dobijo več denar od turizma, za terase se zmenijo ravno še toliko, da so turistično obiskane. Škoda, a ni kaj. To prinaša množični turizem. Zdaj se pri teh terasah za "prave" fotografiranje niti ne ustavimo več. Ja, včasih se je tu dalo dobiti dovolj enostavno dobre fotke. Ampak Bali je dovolj nedostopen, da na večjem delu otoka turizma še ni, motivi pa so ravno tako enkratni. Se pa vseeno splača obiskati te prelepe terase in se sprehoditi na drugo stran brega.
Kamorkoli potujemo vedno lahko najdemo zanimive kraje z izjemnim razgledom. Če ste na otoku Bali, je ogled terasastih riževih polj obvezen izlet. Vedno sem zapisal, da se na Bali ne gre zaradi plaž, ampak zaradi ljudi in zanimivih lokacij. In ena izmed njih so terasasta riževa polja Tegallalang.
Turistične agencije vas na izlet do njih tako ali tako odpeljejo, saj je lokacija enostavno dostopna celo z avtobusom. Zato ne čudi, da je v urah turističnih obiskov tu velika gužva.
Vendar kaj več od videti, fotografirati in oditi, vam ne bodo nudili. Iz ceste se sicer kaže razgled na polja, vendar je pred nami polno palm, drugih turistov in tistih, ki vas z razno raznimi spominki obletavajo kot muhe.
Kdor želi te riževe terase doživeti v polni meri, mora biti pri njih že pred osmo zjutraj. Meglice se počasi umikajo ob prvih sončnih žarkih. Vlage je veliko, terase pa so zaradi strme doline dolgo v senci. Nizka svetloba da zjutraj enkratne barve. Tisto, pravo Bali zeleno.
Zelo strma pot nas pelje najprej mimo palm. Vodi nas Wayan. Je eden izmed lastnikov tega strmega dela rodovitne zemlje. Jutranja rosa je še na visoki travi in močno drsi. Sonce še ne pripeka in hoja navzdol še nekako gre. Dolino je izdobel potok, ki daje vodo za riževe terase. Čez njega je iz par bambusovih stebel speljana brv. Za lahke domačine povsem zadovoljiva. Turistu pa ne daje ravno varnega občutka. Ko smo na drugi strani se hrib strmo dviguje. V njega so izkopane terase, katere iz ceste gledajo turisti. Sonce že suši mokro travo in temperatura je krepkih 30 stopinj. Spremlja nas še visoka vlaga in čakajo nas strmi, res strmi deli med terasami. Včasih si moraš celo pomagati z rokami, da greš lahko višje.
Vmes pa čudoviti razgledi, linije, barve... Enkratni fotografski motivi!
Vse bolj je vroče. Več kot dve uri ne zdržiš delovno s fotokamero v roki, ko skačeš iz terase na teraso in iščeš najboljše motive. Od tebe dobesedno teče. Zopet po terasah navzdol do potoka, kjer ti delavci na poljih ponudijo pijačo. Svojo si že spil zdavnaj, oziroma si med fotografiranjem sploh pozabil piti. Na voljo je samo kokos (članek: Kokos - Odlična pijača in hrana za popotnika).
Wayan ga z mačeto odpre in sveža ravno prah hladna tekočina je vredna zlata. Komaj se odžejaš, že te čaka še ena pot navzgor. V tej vročini in vlagi je še en strmi del teras zelo naporen. Pa vseeno, če sem na Baliju vedno z veseljem ponovim to težko pot. Splača se, že zaradi fotografij, katerih iz ceste nikakor ne moreš ujeti.
