Po deževnem poletju sem vedela, da moram čimprej nekam po sončno energijo. Odločitev je bila stvar trenutka, tako da sem takoj vedela, da bom odpotovala sama. Razmišljanje kam, za koliko časa, kako bo z dopustom in kako bom s stroški, je bila nekaj dni moja glavna in edina misel, v kateri sem neizmerno uživala.
Še danes ne vem, kako sem naključno pristala na strani e-Fotografije, kjer so me premamile rajske plaže Tajske in njena metropola Bangkok. Tako zelo, da sem v naslednjem hipu poklicala Matjaža, ki me je s svojim mirnim tonom samo še bolj prepričal, da sem se pravilno odločila v zadnjem hipu.
Ko smo se čez dobre tri tedne srečali na letališču Brnik, nisem poznala nikogar. Pri predstavljanju sem si le s težavo vsaj za prvo silo zapomnila imena svojih sopotnikov s katerimi sem preživela nepozabnih trinajst dni. Vsak član homogene skupine je bil edinstven, poseben in nepozaben. Od vsakega sem se na potovanju nekaj naučila in odnesla… ne samo fotografske nasvete in trike, tudi veliko življenjski naukov in modrosti je bilo stkanih.
Ker mi vzleti pri letih niso ljubi, sem bila vesela, da je zraven mene celo pot do Bangkoka sedel Branko in sem vedno pri njegovem razlaganju, smehu in zbijanju šal pozabila, da se letalo odleplja od tal. Verjetno zaradi najinega glasnega razglabljanja in modrovanja še kdo drug ni zatisnil očesa na letalu. V Bangkok sem tako prišla neprespana in pošteno prezebla. Strah, ki ga imam vedno pri čakanju na svoj nahrbtnik, je bil tudi tokrat nepotreben, na žalost pa se je uresničil pri Nikovi prtljagi, ki jo po premikajoči se zadevi ni dočakal. Na koncu se je na srečo vse dobro izteklo, ter smo vsi imeli svojo garderobo in stvari, ki smo jih prinesli s seboj. Takoj, ko smo izstopili skozi vrata letališča, nas je pričakala prijetna vročina in žgoče sonce, ki sem ga letos tako zelo pogrešala poleti.
Že prvi dan smo si ogledali glavne značilnosti Bangkoka (članek FotoPOTEP Tajska I.del - Bangkok, plavajoča tržnica, tigri, most na reki Kwai). Mesto me je navdušilo, ker imam velika mesta neizmerno rada, predvsem zaradi ljudi, ki hitijo vsak po svoji poti, tu pa je seveda svoje prispeval še vonj po hrani in začimbah, ter barve. Ogled Velike palače si bom zapomnila po smaragdni Budi, po rožasto pisani srajci, ki so mi jo dali, da sem si zakrila ramena in se nikakor ni skladala z mojimi oblačili ter čudovito nežnim poletnim dežjem, ki je vse skupaj naredil še bolj pravljično in očarljivo.
V času kosila smo se ustavili kar nekje na tržnici, kjer smo prvič preizkusili lokalno hrana in seveda sadje. Noro, koliko svežega in dobrega sadja sem pojedla na tem potovanju. Človek bi vse poizkusil, tako mamljivo dobro in barvito je. Po hrani smo si kasneje Bangkok ogledali tudi z reke Chao Phraya, kjer smo z veliko hitrostjo pluli z dolgorepo ladjico. Gromozanske ribe, ki so se nahajale pred templji in kosi kruha, ki so nam ga dali, da smo ga zmetali v vodo je v meni pustil grenak priokus. Vse sem pozabila, ko smo se približali Templju jutranje zarje. Obsijan z zahajajočim soncem se je porcelanasto steklo svetilo še s posebnim sijajem. Nekateri smo se nanj povzpeli po stopnicah, kjer si dobesedno lahko grizel svoja kolena, vendar se je splačalo. Na vrhu nas je pričakal sončni zahod. Mesto, reko in templje smo imeli na dlani. Legenda pravi, da je tempelj dobil ime po indijskem bogu svitanja, Arunu. Kralj Taksin, pa naj bi tempelj zgradil ob reki na tistem mestu, katerega so najprej obsijali sončni žarki. Dan smo zaključili v lokalni restavraciji, kjer se nikakor niso mogli sprijazniti z dejstvom, da si želimo, da je klima nad nami ugasnjena. Po trikratnem posredovanju in moledovanju je natakar z negotovim pogledom v očeh le dojel bistvo, ki smo ga želeli. Nikoli ne bom razumela, kako lahko preživijo dneve v šokih, ko se sprehajajo s klimatiziranih prostorov na prosto. Tu sem se naučila, da sem se vedno oblačila za v prostor in si slekla jopico, ko smo ga zapustili. Zame popolnoma narobe svet.
Drugi dan smo se dobili z Matjaževim znancem Wasanom in njegovo prijazno ženo, ki nam je preprosto pozirala med stojnicami Bangkoka. Ona je bila zanimiva za slikanje nam, me smo bile zanimive za slikanje njemu. Na ulicah je bilo veliko vabljivih prizorov, obiskali smo zelenjavno tržnico in flower market, kjer se je oko spočilo na velikih količinah raznobarvnega cvetja, nos pa nadihal prijetnih vonjav. Spet nas je dobila kratka ploha, ki pa ni nikogar ni več motila, še z večjim veseljem si zabredel v kako večjo lužo. Zvečer smo se odpravili v nočni Bangkok. Zanimivo za oko in zanimivo za učenje nočnega fotografiranja, škoda le, da se je razgledna kupola najvišje stolpnice premikala. Naredila sem nekaj slikic, potem pa predvsem uživala v gledanju nočnega vrveža pod seboj. O tem, kako smo barantali za prevoz nazaj v hotel, me nasmeji še danes, ko pomislim na to. Na koncu nismo »prišparali« nič, smo se pa prvič na Tajskem peljali s tuk-tukom.
O dolgi vožnji, skoraj do meje Myanmara, zgubljanju na poti, o vodički čveki, ki ni utihnila za minuto in ogledu tigrov ne bi na dolgo in široko razpredala. Floating market, kjer smo se ustavil na poti do tja je bil predvsem zanimiv s strani slikanja in barv, ostalo me ni navdušilo preveč. Zanimive barve in sončni zahod smo lovili ob koncu dneva na mostu čez reko Kwai.
Naslednji dan prosto in čas za shopping. Z Vlasto sva se dokaj hitro naveličali nakupovalnih središč in sva sami odtavale na slepo v mesto. Super se je bilo sprehoditi med domačini, začutiti njihov ritem življenja in se sporazumevati z njimi s kretnjami, kam bi rad šel. Vse je tako drugače kot v našem tempu življenja, lagodnejše, predvsem pa brez nepotrebnega hitenja. Če se jim zljubi zadremati, si pač nekje v senci na tleh poiščejo primeren prostor in zaspijo.
Z letalom smo odleteli na otok Koh Lanta v otočju Karibati, ki nam je kasneje služil kot idealno izhodišče za vse druge rajske otoke v Andamanskem morju. Končno mooorje! (članek FotoPOTEP Tajska II.del - na morje, plaže). Tu se je zame potovanje popolnoma obrnilo. Kot bi obiskala naenkrat dva popolnoma drugačna svetova. Palme, palme in palme, pa seveda morje in bele plaže. Kar si v mislih zamisliš je v realnosti samo še lepše, boljše, čudovitejše…
Pri prihodu tja, kjer smo bili nastanjeni, nas je pričakal pravljični sončni zahod in vsaka fotografija poslikana minuto kasneje kot prejšnja, je bila v barvah in oblikah oblakov drugačna in lepša. Kot da bi nas nebo hotelo pozdraviti, ter zaželeti dobrodošlico.
Kljub sivim oblakom na obzorju morja, smo se zjutraj vkrcali na hitri čoln in po valovih sekali pot do bližnjih otokov. (članek FotoPOTEP Tajska IV. del - Otoki - Phi Phi, Emerald cave, James Bond island). Najprej smo si ogledali otoka Phi Phi Don, kjer smo si privoščili pivo in otok Phi Phi Ley, kjer dih jemljejo pečine, ki obkrožajo plažo kot utrdba. Plaža Maya Bay, kjer so snemali film The Beach, je bila zelo obiskana in polna turistov, klub temu da se je topla tropska nevihta približevala in nas naposled zajela na drugi strani otoka, kamor smo se odpravili peš. Občutka, ko te pobožajo tople deževne kaplje ne znam opisat, mislim pa da je bil to zame vrhunec dneva. Edino kar nas je skrbelo, je bilo to, da bi bila naša foto oprema in telefoni na suhem, za ostalo se nismo kaj dosti zmenili. Kljub sivemu nebu, je bilo tu morje še vedno kristalno čisto, v različnih odtenkih modre, turkizne in zelene barve. Vreme se je hitro popravilo in znova se je pojavilo sonce, vmes smo se na enem izmed otokov ustavili za kosilo in naredili kar nekaj fotografij.
Naslednji dan je bilo jutranje vreme slabše kot prejšnji dan, pa smo se kljub temu opogumili in »odjadrali na morje«. Med hitrim drsenjem velikega čolna se je začelo jasniti. Pri otoku Koh Kradan aka Koh Karan, ne vem, kaj naj napišem, ker je bila to ljubezen na prvi pogled… modro morje, v katerem so plavale rumene ribice, bela peščena plaža, palme, gugalnica, izvirček pitne vode… moraš videti, da si lahko predstavljaš tako kot v resnici je. Vsak opis je le bleda slika prave realnosti. Fotografij z raja za spomin, po zaslugi Matjaža in Benota, ki sta čez vodo prenesla fotoaparata, ne manjka. Zvečer pa polna luna.
Predzadnji dan smo si najeli dva kombija in se popeljali po celem otoku (članek FotoPOTEP Tajska III.del - Izlet po otoku Ko Lanta). Fino je bilo, ker smo se res lahko ustavili tam, kjer smo si zaželeli in ostali kolikor dolgo smo lahko. Dan je minil ležerno in popolnoma sproščeno, kljub neznosni vročini in žgočemu soncu. Ob vrniti smo spet uživali in fotografirali ob sončnem zahodu.
Zadnji dan smo se potepali vsak po svoje. Ker smo se zavedali, da gre naše potovanje počasi h koncu, smo vsi hoteli izkoristiti še zadnji skok v morje, izbrati spominke za svoje domače in nakupiti sadje, za katerega sem vedela, da me tako dobro ne bo čakalo doma.
Srečo smo imeli, da se je točno ta dan na Tajskem odvijal festival Loi Krathong- »festival luči«. Odpravili smo se v mesto Lanta Town, kjer se je festival odvijal. Povsod se je jedlo, pelo in plesalo. Zanimivih in lepih motivov za fotografiranje s čudovitim nebom, mavrico in pisanimi barvami oblačil je bilo povsod veliko. Na stojnici sem si kupila okrašeni Krathong narejen iz lista bananovca, sveče, dišeče palčke in rož. Spustila sem svojo "ladjico" po morju in si nekaj močno zaželela.
Verjeti je potrebno, da bo "krathong" s seboj odnesel grehe in nesrečo, prinesel pa veselje in srečo. Jaz pa vem, da je bil FotoPOTEP Tajska nekaj nepozabnega in neponovljivega. Hvala še enkrat vsem za vse in komaj čakam naslednjega.
Avtorica: Erika Žefran
(članek iz FotoPOTEP / Tajska, december 2015)
