Kdo smo mi da sodimo?
Ne obsojajmo nečesa, česar ne poznamo. Že 15X sem bil pri Ovahimba v Namibiji pa še danes marsikdaj zastrižem z ušesi kako različni smo si. Ne moremo iz svojega povsem drugačnega načina življenja nekaj ocenjevati, če nismo v tem sami udeleženi. Kar je nam normalno, oni niti ne razumejo in obratno. Kdo smo mi, da sodimo drugim izven našega dojemanja sveta. Beseda civilizacija ne daje nobene prednosti pri sodbi. Obenem, če jih poznaš in, če podrobno prebereš, so zadeve urejene povsem življensko. Osnovni članek o Himbah sem že podal pred časom in za lažje razumevanje tega članka ga je dobro prebrati Namibija – ljudstvo OvaHimba
Poroka z otrokom!
Malo dete Kengee Tjipo komaj ve, kako pravilno hoditi in govoriti, ko so ji starši pri dveh letih podali roko v roke 25-letnemu moškemu. Kengee, ki je zdaj stara štiri leta, je še premajhna, da bi razumela, da je že dogovorjena glede poroke.
Povsem običajno je, da se družine Ovahimba v mladosti dogovorijo za hčerin zakon in tudi ta družina iz vasi Omuangete v Kaokolandu ni nič drugačna.
Tradicionalna "poročna slovesnost" se je v vasi zgodila leta 2018 in je vključevala zakol ovac, darila nevestini družini, za praznovanje zveze. Mala Kengee se je v prahu igrala z drugimi otroci, ne da bi se zavedal dogajanja v svetu odraslih.
Kengeejeva mati Tjiposa, je poroko potrdila in rekla, da je ženina ona zaprosila za Kengeejevo roko, ko jo je še dojila.
"Kengee je bila še dojena ko smo se tako odločili,” je dejala in dodala, da je njena tašča tudi njena teta, zaradi česar sta Kengee in njen mož bratranec in sestrična.
Čeprav bo Kengee živela s svojim možem od dopolnjenega šestega leta, je mati odločno dejala, da tradicija veli in se ve, da ne bo spala v isti koči z možem, dokler ne bo dovolj stara.
"Včasih mojo hčer (Kengee) vprašajo o njenem možu in začne jokati, kot da bi razumela," se spominja Tjiposa. Kengee tudi kasneje ne bo prisiljena spati z možem, če tega ne bo želela, pravi.
Obenem velja, če otrok ne želi zakonske zveze, se ga ne sme siliti in lahko pride nazaj domov, ker bi na koncu lahko storil samomor. Enako, če moškega njegova mlada žena ne zanima, jo lahko zapusti tudi potem, ko sta nekaj časa živela skupaj. Starši obeh skrbijo le, da zakonu dajo priložnost in, če ta ni zadovoljiv, lahko eden ali drugi partnerja zapusti.
Dogodki domena generacij, ne našega razmišljanja
Obstaja veliko stvari, zaradi katerih se Ovahimbe razlikujejo od drugih namibijskih in angolskih plemen. Med njimi rdeča oker barva, znana kot "otjize", in številne starodavne prakse, ki so jih ohranili in so bile v nekaterih delih države opuščene, na primer kot v tem zapisu dogovorjene otroške poroke.
Ovahimbe so edinstveno afriško ljudstvo, živahno, marljivo in predvsem nomadsko pleme, ki versko sledi le tradiciji svojih prednikov. Na vsakem FotoPOTEPu po Namibiji jih obiščemo. Večinoma pri njih prespimo dan ali dva.
Zvestoba tradiciji je zakoreninjena v njihovem življenju, zato se še vedno izvaja tudi otroške poroke. Vse skupaj gre v cilju razmišljanja, da se že v naprej želi otroku zagotoviti preživetje. Ovahimba ljudstvo ima svoj pomen le v čredi, to je njihovo bogatstvo in možnost preživetja.
Tjiposa je pojasnila razlog za poroke otrok. Mlade poročimo z upanjem, da nam bodo dali otroke, ki bodo skrbeli za živino. Izbira neveste je v prednosti ženinovih staršev, ki nato začnejo pogajanja. Nevestini starši morajo predlog sprejeti ali zavrniti. Vse do uspešnih pogajanj pa ženin ne bo vedel za dogovor. Starši fantu povedo, da so mu našli nevesto in dogovora ne more zavrniti. Zaročena nevesta lahko od enega do 14 let ali več ostane v domači vasi. Velja, da ko nevestini starši sprejmejo predlog, nevesta še naprej ostaja v očetovem gospodinjstvu medtem ko odrašča.
Ko pride čas, da gre nevesta v moževo vas, se pri očetovi hiši priredi tradicionalna poroka, kjer pripravijo praznik, in nato še druga, ko jo ženin sprejme v svojo kočo. Zakuri se tudi sveti ogenj in starešina vasi se pogovori z njihovim bogom Omakuru in predniki. To je tudi eden izmed zelo redkih dni, ko se zakoli žival in je meso.
Velja, da se lahko dekle dogovorjeno poroči s starejšimi moškimi brez posebne starostne omejitve. Ker nevesta še naprej ostaja pri starših, si mora ženin zgraditi dom, da bo šla k svojemu možu, običajno okrog 14. leta. Ni neobičajno, da to prakso dekleta zavrnejo, ker jih moški ne zanima ali pa se jim zdi, da so še premlade za poroko. Če dekle noče te dogovorjene zakonske zveze in pride nazaj domov, jo prepričamo, naj se vrne in poskusi znova, dokler za moža ne najde zanimanja. Če le tega ni tudi kasneje, ko so starši vztrajali, sprejmemo njeno odločitev in se lahko vrne domov.
Če otrok ne upošteva pogovor s starši in željo, da naj še enkrat poizkusi najti zanimanje za moža, to pomeni največji znak nespoštovanja, ki ga otrok lahko izkaže svojim staršem. Zato je težko sprejeti tisti ne, kot odgovor svojih otrok o dogovorjeni poroki. Predvsem pa, punca se lahko vrne domov. Še vedno pa velja, da je poročena vse do dne, ko bodo starši vrnili kupnino, ki so jo dobili ob dogovoru. V veliki večini v edinem njihovem bogatstvu, živini.
Poroke in življenje Ovahimba imajo svoje zanimivosti
Tjiposa pravi, da če žena ne zanosi ker mož ni ploden, lahko na skrivaj dobi drugega moškega in skupnost gleda na to povsem drugače kot v razvitem svetu. Njen mož vseeno velja kot oče otrok, četudi ve, da niso njegovi. Biološki oče nikoli ne bo zahteval teh otrok, ker jih ima z ženo drugega.
Ženska v krepkih letih Katjiremua, se je tudi poročila mlada, čeprav se takrat ni mogla spomniti svoje starosti. Vse kar ve je, da je bila poročena s starejšim moškim in od takrat živi z njim.
Druga otroška nevesta Karii, se je poročila, ko je imela 11 let, in je šla k svojemu možu pri 14 letih. Tjitemba pravi, da se ni rada poročila s starejšim moškim, vendar so jo starši nagovorili, naj mu da priložnost, in je popustila.
Deklica začne s svojim možem spati po prvem menstruacijskem obdobju. Vendat tudi, če doseže starost za spolni odnos, ima še vedno pravico reči ne.
Zbežati od doma!
Rirua stara 17 let, je eno izmed deklet, ki je zavrnilo dogovorjeni zakon z begom od doma. Ne ve, kdaj je bila poročena, toda prvič, ko so ji povedali, da je poročena z moškim v 30 letih, je bila stara 10 let.
Vsi doma so mi rekli, da je to naša tradicija in dodala, da ko so ji starši rekli naj gre na dom svojega moža, je to zavrnila. Moški je bil velik, starejši, zato sem se odločil, da ne bom živela z njim. Sploh ga nisem imela rada, je dejala.
Pravi, da so jo starši skušali prisiliti, da bi odšla k možu, vendar ni hotela. Zbežala je k sorodnikom v drugo vas. Starši so jo zaman iskali in vrnila se je šele, ko so jo nehali iskati in spoznali, da se ne bo vdala.
Kaj pravi razviti del države
Deželni svetnik za Kunene Weich Mupya pravi, da o poroki otrok ve že od majhnega. Vendar se ne more spomniti, kdaj je bil v njegovi regiji dogovorjen zadnji otroški poročni zakon. Slišal sem, da se to dogaja, vendar si nisem prizadeval, da bi ugotovil, ali se to res dogaja.
Zakonske zveze otrok v regiji niso preučevali, ker ne gre za javni interes in ker se ljudje odzivajo na tradicijo, ki je normalen del skupnosti. Svetnik je nadalje zatrdil, da so negodovanja zaradi otroških porok domena ljudi, ki so izven regije, drugih kulturnih načel in ne njenih prebivalcev.
Ovahimba se zaradi tega ne pritožujejo in zadeve se med njimi tradicionalno rešujejo same od sebe. Če pa bodo pritožbe, in bomo videli, da gre res za problem, bomo ukrepali. Mupya je tudi dejal, da policija nima dovolj dokazov, da je v regiji s tem nek problem. Za preiskovanje te prakse bi morali ljudje zaprositi za pomoč pri tradicionalnih organih, ministrstvu za enakost spolov ali regionalnem svetu in številnih organizacijah glede otroških porok.
Preiskovalka v oddelku za zaščito pred nasiljem na podlagi spola pri ministrstvu za varnost in zaščito v regiji Kunene Rebecca Thomas je dejala, da poznajo poroke otrok med Ovahimba, četudi v zadnjih treh letih ni bilo uradnega poročila o njej. Treba je to prakso omejiti, ljudi je treba izobraževati, kar z obveznim šolanjem nadgrajujemo. Hodimo po vaseh, kjer skupnost poučujemo o nasilju nad ženskami, otroških porokah in njih posledicah.
Po podatkih Ministrstva za enakost spolov, nacionalno oblikovalno študijo o izkoreninjenju revščine in socialnem varstvu o poroki otrok, je poroka otrok globalna težava, saj se več kot eno od treh deklet poroči pred 15. letom starosti.
Zakonska starost za zakonsko zvezo v Namibiji 18 let, glavni dejavniki poroke otrok pa so revščina, kultura in tradicija, najstniška nosečnost in pomanjkanje možnosti za izobraževanje.
Ministrstvo načrtuje izkoreninjenje otroških zakonskih zvez z mobilizacijo skupnosti in rednimi izobraževalnimi kampanjami po vsej državi, s čimer se krepi izobraževanje otrok, zlasti za deklic. Ministrstvo namerava tudi okrepiti zagotavljanje socialnih pomoči revnim in ranljivim ljudem, vključno z otroškimi državnimi pomočmi.
Zapis je nastal s financiranjem iz programa Google Grant / povzel Matjaž Intihar
P.S.
Iz svojih 15X-nih obiskov Himb in spoznanega do sedaj, bi dodal k zgornjem zapisu le to. Nam je skoraj nemogoče razumeti njihovo razmišljanje in možnost poroke otrok. Afrika deluje v domeni plemen na vseh področjih. Vsako od njih ima svojo tradicijo in so daleč od tega, da bi se pustili tradiciji odpovedati. Ovahimba je eno izmed plemen, kjer se tradicija ni spremenila že vsaj 200 let. Veliko drugih plemen, je že sprejelo marsikateri nam bolj sprejemljiv način življenja. Nemalo jih je sprejelo celo krščansko vero, druga muslimansko. V mestih živijo povsem naše življenje. Izven, kjer so odvisni sami od sebe, pa le počasi spreminjajo tradicijo. Za popotnika je to celo zanimivo, stik z načinom življenja in kulturo, katere že dolgo ne poznamo več. Le kdor je bil med plemeni in afriškimi skupnostmi ve, da je to drug svet, nam zelo težko razumevajoč, a njim je tak kot je edino pravi. Menim, da pomoč vsaj v nekaterih delih, kot so otroške poroke pride le z izobraževanjem. Šola prihaja vse bolj tudi v zaselke Himb. Izobraževanje poteka tudi v domeni drugačnega načina življenja. Treba je vedeti, da njihov način dogovora za poroko z otrokom, ni možen s pripadniki drugih plemen ali recimo nami iz razvitega sveta. Je pa možno in zgodi se, da predvsem dekleta, ki so obiskovala šolo spoznajo fanta iz druge skupnosti, lahko tudi iz drugih dežel in se povsem uradno poroči z 18 leti. Torej v zaselkih velja tradicija, ampak končna odločitev je lahko tudi povsem na strani dekleta. Kot sem že opisal v članku Namibija – ljudstvo OvaHimba, lahko brez težav zapusti moža in se vrne v svojo vas.
Vsekakor pa dobro, da imajo Ovahimba že samo vgrajene določene varovalke in dogovorjena poroka ni kot z žebljem zabita pogodba. Obenem je treba vedeti, da plemensko življenje poteka povsem drugače kot pri nas in na prvem mestu je živina, voda, paša. Ženska skrbi za dovolj otrok, ki bodo pasli živino in skupnost raste. Pozabimo ob branju zapisov o plemenskem načinu življenja naše, njim povsem tuje zgodbe, poroka iz ljubezni, denar in kariera, otroci, šola, najboljše ocene, dobra služba in krog se nadaljuje… itd. Pri OvaHimba gre to vse veliko bolj enostavno. In kot sem zapisal v članku Namibija – ljudstvo OvaHimba. Imam občutek, da ko sem pri Ovahimba, da smo v marsičem mi, ki vse vemo in razložimo celotnemu svetu, krepko bolj za luno kot oni!
Osnovni članek o Himbah sem že podal pred časom in za lažje razumevanje tega članka ga je dobro prebrati Namibija – ljudstvo OvaHimba
