Avtorica:Nevenka Papič
»Razvij svoje čute in uživaj lepoto in veselje, ki ti ju ta svet ponuja.« Helen Keller (1880 - 1968)
Končno: Amerika, prihajamo! Po nekaj mesecih ugibanj, če bo Matjažu (e-Fotografija) izlet sploh uspelo izpeljati, se nas je šesterica nadebudnih fotografov končno znašla na letalu za Las Vegas. Če kdo še okleva, ali bi se udeležil takega fotopotovanja, lahko rečem samo: poskusi! Sama sem samouk, mislila sem, da sem se ogromno naučila iz knjig in revij, a šele na foto potepu, ki ga vodi odličen fotograf in mentor na e-Fotografija, lahko začneš z razvozlavanjem ISO, Tv, Av in takih in drugačnih nastavitev. In kar čez noč igračka v tvojih rokah ni več bav-bav, ampak tvoj čopič, s katerim poslikaš in domov poneseš tisto, česar ni moč opisati z besedo. In, ne nazadnje, spoznaš nove prijatelje, prijateljev pa nikoli ni preveč, kajne? Seveda si vseh znamenitosti nismo mogli ogledati, saj vsega po eni strani (če nisi ravno Japonec na enotedenskem potovanju okrog sveta) nikakor ne moreš strpati v dva tedna dopusta, po drugi strani pa nas je omejeval naš fotografski entuziazem, saj smo s fotoaparatom v roki popolnoma pozabili na dimenzijo, ki se ji reče čas. Če ne bi bilo zraven naše vodičke Jerneje, ki je ves čas gledala na uro, bi šel naš prvotni potovalni plan hitro rakom žvižgat! Tako pa smo si ogledali vse po programu in še več, saj Jerneja do zadnjega kotička pozna vse znamenitosti, nacionalne in državne parke, indijanske rezervate, zgodovino ZDA, tudi z geološkega stališča, kar je prav na tem predelu izredno pomembno. Velik del tega območja leži namreč na planoti Colorado (razdalje in dimenzije so gromozanske, saj sama planota obsega malo manj kot 340.000 kvadratnih kilometrov, sega pa od 600 pa vse do 3.900 m nadmorske višine). Istoimenska reka je s svojimi pritoki vanjo zarezala fantastične globeli s previsi, visokimi tudi do 1500 m in več, svoje pa so skozi milijone let dodali tudi veter, pesek, dež in led, tako da so rezultati erozije neverjetni. Za trenutek smo tudi sami postali del tega, se gibali po ozkih kanjonih, v katerih se rdeče-oranžne barve skal prelivajo med seboj, tako da ima človek občutek, da je temno modro nebo samo nekakšna kulisa, ki omogoča, da osnovna barva sploh lahko zažari v vsej svoji lepoti - uresničitev sanj vsakega fotografa! V tistem trenutku je imel prav vsak izmed nas občutek, da smo izbranci trenutka, domačini bi rekli »the lucky ones«, srečneži. Problemi našega vsakdana, rumeni tisk, črna kronika, afera za afero, iskanje grešnega kozla. Kaj je že to?? To je bilo 14 dni popolnega odklopa, dobesedno, saj nihče od nas ni prižgal televizorja, razen takrat, ko nas je zanimala vremenska napoved. Pa tudi tega ne bi bilo treba, saj nam je tudi vreme služilo.
Naš izlet se je pričel in končal v LAS VEGAS-u, okrog katerega so razporejeni parki, ki smo jih na naši poti obiskali. Seveda smo nekaj časa posvetili tudi samemu mestu kiča in luči, ki pa nas je vseeno fasciniralo s svojo neverjetno moderno, velikokrat avantgardno arhitekturo, v kateri igra svetlobe, barve in odseva v steklu podvaja in poudarja že tako neverjetno megalomanskost tega centra zabave in hazarda. Dali smo si duška in ga poslikali po dolgem in počez. Fascinantno!
Pot nas je naprej vodila v ZION N. P. (kratica za narodni park), kjer smo se po kanjonu sprehodili skoraj do izvira reke Virgin, potem pa preko RED CANYON-a pot nadaljevali v BRYCE CANYON N.P., kjer smo bili priča našemu prvemu sončnemu zahodu. Tu smo tudi že malo začutili Markotovo adrenalinsko žilico, saj se je kot gams premikal po robovih skal, da nas je kar mrazilo, ko smo ga opazovali. V tistem trenutku se nam ni še niti sanjalo, da živi v stilu »kdor ne skače ni Slovenc'«....in da to pričakuje tudi od ostalih v skupini...
Bryce Canyon sestavljajo različni odtenki belo, roza, rdeče in oranžno obarvanih skalnih formacij, tako imenovanih »hoodoo«-jev, ki so značilnost tega parka - res je, da takih in podobnih skal nismo videli nikjer več. Park se nahaja na višini 2400 do 2700 m, kar smo krepko občutili predvsem zjutraj, ko smo v hudem mrazu čakali na sončni vzhod. Še nekaj dni pred našim odhodom na pot je tu snežilo, tako da smo bili na srečo še kar dobro pripravljeni. Zjutraj smo razveselili tudi četico japonskih turistov, ki so vsi živčni iskali točko, od koder bi imeli najlepši razgled. Ko smo se postavili v vrsto kor račke, privili aparate na stative in se pripravljali na pravi trenutek, so hop! skočili pred nas in čakali tudi oni. Ni nam preostalo drugega, kot da poberemo šila in kopita (beri: fotoaparate na stativih) in se hitro premaknemo drugam, saj ni bilo časa za prepričevanje. Dopoldan smo si vzeli čas za sprehod čez kanjon. Če bi nam pred tem kdo rekel, da bomo hodili nekaj 100 m dol, potem pa še nazaj, seveda z vso fotografsko opremo v nahrbtniku, bi najbrž vprašali, če mu kak kolešček manjka; s fotoaparatom v roki pa to čisto prezreš. Malo te sicer zvije, ko se z najnižje točke ozreš proti vrhu, a ti pogled hitro uide na kak zanimiv detajl in takoj spet »delaš«.
Pot smo nadaljevali v CAPITOL REEF N.P., ki je dobil ime po beli skali, ki spominja na znani washingtonski Capitol. Hotel to noč ni bil ne vem kaj, večerja nam bo vsem udeležencem ostala v spominu po načinu, kako Branko naroča »apple pie« in po zaprepadeni faci natakarice, imamo pa vsi fantastične spomine na izredne jesenske barve v bližini Visitor Centra. Take rumene barve še v življenju nismo videli! Pa sam sončni zahod! Sopihali smo na vrh grebena, eni hitreje, drugi počasneje, a smo vsi prispeli v pravem trenutku, da nam je vsem vzelo še tisto malo sape, ki nam je ostala!
Zjutraj smo se med vožnjo znašli, če spet citiram Američane, »in the middle of nowhere« - sredi ničesar. Na prvi pogled je kazalo, kot da smo v nekakšnem glinokopu, saj je bilo okrog nas eno samo ogromno blatno polje sive ilovnate barve, prepredeno z usahlimi strugami večjih in manjših potočkov, na pol posušeni grmički, v daljavi pa je nad vsem kraljevala ogromna skalna gmota kot iz kakega westerna. In veste kaj? Doživeli smo enega najlepših sončnih vzhodov na naši poti. Razen nas, logično, ni bilo videti žive duše. Mraz je grizel, ko smo lezli čez polomljeno žičnato ograjo; sprva smo hodili previdno, saj se ni skoraj nič videlo, tako da nisi vedel, ali boš stopil v živo blato ali pa v kakšno skrito luknjo. Sploh veste, koliko različnih barvnih odtenkov ima lahko navadna siva barva?
Naša naslednja postaja je bil LITTLE WHITE HORSE CANYON, eden tako imenovanih »slots«: to so izredno ozki kanjoni, nastali s pomočjo deroče vode predvsem na področjih, kjer so padavine redke, a takrat obilne; na določenih mestih so tla široka samo nekaj centimetrov, tako da je prostora komaj za širino stopala, ali pa še to ne, zato pa segajo skale kar nekaj deset metrov v višino. Ko vstopiš v kanjon, te čaka neka nova izkušnja, ki jo znaš ceniti samo, če si dovolj gibčen, nisi pa klavstrofobičen. Zaradi svoje (ne)širine je kanjon le počasi prehoden, čeprav hoja ni naporna. Nekaj dni pred našim obiskom je deževalo, kar nam je kljub najboljšemu namenu onemogočilo, da bi prehodili celoten krog, s katerim bi povezali ta kanjon z Bell Canyonom, saj je bil del poti pod vodo. Jerneja in Anja sta se sicer poskušali prebiti, a smo hitro ugotovili, da z vso opremo to ne bo mogoče. Zato smo se »zadovoljili« s fotografiranjem ostalih obiskovalcev, ki so se eni bolj, drugi manj uspešno prebijali skozi. Yurko in Jerneja sta odločila, da imamo še toliko časa, da obiščemo še THE GOBLIN VALLEY STATE PARK. Ostalim se niti malo ni sanjalo, kaj naj bi to bilo, smo pa dobili asociacijo na palčke. Svet pravljic mi ni tuj. Park palčkov? »No problem«, saj smo v Ameriki, v svetu Disneylanda in filmske industrije.
Ko pa smo se znašli na licu mesta, se je Yurko (po mojem) delal Francoza, Marko in Branko sta bila modro tiho, čeprav smo kasneje ugotovili, da sta vsaj podobno razmišljala kot ženske: tisti palčki (bilo jih je milijon, vseh velikosti in oblik!) so bili bolj podobni... Ampak, sva rekli z Anjo, »kamor gre bik, naj gre še štrik« in sva veselo slikali, saj so se v trenutku, ko sva se nehali obremenjevati s tem, kdo vse si bo slike ogledal oz. kaj si bo ob tem mislil, začeli pojavljati novi in vedno bolj zanimivi motivi. Ni kaj, vredno ogleda! Zadeva poživi!
Po nekajurni vožnji smo prispeli do ARCHES N.P.-ja, ki je znan po tem, da se v njem nahaja največje število kamnitih lokov na svetu. Najbolj znan lok, ki se pojavlja tudi na avtomobilskih tablicah države Utah, je DELICATE ARCH. V knjigi piše, da je lahko dosegljiv po cca 45 minutah zmerne hoje - ja, če padeš na to finto; mi smo kakšnih 50 minut dirkali kot zmešani in komaj, komaj ujeli pravi trenutek. Je pa pogled edinstven! Obkroža ga naraven amfiteater, v katerem, na katerem in ob katerem sedi ogromno ljudi in čaka. Vsak večer, leto za letom. A ko prideš enkrat tja gor, ti je popolnoma jasno, zakaj.
Zjutraj smo se seveda vrnili in se v neizmerno veselje vseh z avtom pripeljali skoraj do cilja, do tako imenovane THE WINDOWS SECTION (OKNA). Spet smo doživeli trenutke, ki so nam dobesedno jemali sapo: the TURRET ARCH, the NORTH and the SOUTH WINDOW ARCHES, kjer so sončni žarki pričarali neverjetno fluorescenčno oranžno zarjo, ki se je lovila med oboki in se odbijala od skal, ki so ležale vse naokrog. Peš smo se podali do nekaj deset metrov oddaljenega DOUBLE ARCH-a , kjer smo Jernejo posadili na prvi kamen, jo obložili z vsemi nahrbtniki in pričeli s plezanjem v nenavadno formacijo. Akcija »kdor ne skače ni Slovenc'« se je nadaljevala... Na poti smo se ustavili še za ogled DEAD HORSE POINT STATE PARK-a in CANYONLANDS N.P. , kjer se reka Colorado sreča s smaragdno zeleno reko Green River.
Naš naslednji cilj je bil MONUMENT VALLEY TRIBAL PARK, ljubiteljem westernov najbolj znani predel ameriške divjine, za kar gre zahvala bolj Hollywoodu kot prvotnim prebivalcem te doline. Na cilj smo prispeli pozno popoldan in že od daleč opazili, da se »nekaj kuha«, kajti pripravljal se je pravi peščeni vihar!
Po samo nekaj minutah v hudem vetru nismo več vedeli, ali je več peska v zraku, v aparatu, v očeh ali v ustih. Hitro smo se pobrali nazaj in se polni upanja podali na večerjo, v želji, da si malo splaknemo grla. Groza! Jerneja nam je to sicer napovedovala, a je ni nihče preveč resno jemal: v indijanskem rezervatu strežejo samo vodo, čajčke, kakšne nagravžne roza, zelene ali mint obarvane gazirane pijače (seveda Coca-Colo lahko samo sanjaš), brezalkoholno pivo (na koncu smo pristali ob tem) in pa, ne boste verjeli, ALCOHOL FREE CHARDONNAY (naj ga kar imajo!).
Tako smo šli na pol lačni in žejni samo še spat, vsi v strahu, kaj nam bo prineslo jutro. V dežju v Monument Valleyu namreč nimaš kaj iskati, saj je dolina z normalnimi avti popolnoma neprevozna.
Zbudili smo se v hladnem, a jasnem jutru, seveda še v čisti temi in se podali slikat veduto, znano iz vseh knjig in revij. Srečali smo še nekaj navdušencev, ki jim mraz prav tako ni prišel do živega in ki so, tako kot mi, vzdihovali nad fantastičnimi oranžno- violetnimi odtenki prebujajočega se dne. V kader smo ujeli tudi indijanski »shopping mall«, ki ga je predstavljalo nekaj na hitro skupaj zbitih desk in lesenih pultov, med katerimi in nad katerimi je vihralo kar nekaj ameriških zastav z likom Indijanca. Zanimivo!
Po zajtrku smo se podali v samo dolino, kjer krožna pot vodi mimo najbolj znanih monolitov, med drugimi THREE SISTERS, JOHN FORD'S POINT, ELEPHANT BUTTE. Dan je bil kot naročen: sončen in z ravno pravim številom pravilno porazdeljenih snežno belih oblakov, ki so se podili po resnično sinje modrem nebu, da je prav vsakdo našel tisto pravo kompozicijo, po katero smo prišli. Hvala, Hollywood!
Proti večeru smo prispeli v mesto PAGE in do LAKE POWELL AND GLEN CANYON NATIONAL RECREATION AREA. Zjutraj smo se odpravili slikat elektrarno. Bilo je še čisto temno, a kristalno jasno in hudirjevo mrzlo jutro, ko smo razstavili svoje stative, aparate usmerili naravnost v lepo osvetljeno zgradbo in ko smo bili ravno najbolj v delu, se za nami ustavi velik avto, z utripajočimi lučkami ob pogledu nanj nam je kar zaslabilo. Šerif!
»Good morning, folks! Pa vi veste, da ni dovoljeno slikati elektrarne?«
Seveda smo se naredili totalno butaste (če moraš na letališču še čevlje sezuti, je najbrž logično, da ne moreš slikati čisto vsega)! Zatrdili smo, da ne, da se opravičujemo, da nam je bila všeč silhueta v sončnem vzhodu in da takoj gremo. Malo smo še razmišljali o tem, da bi se obrnili in počakali, da se odpelje, a smo se raje pobrali v hotel, kjer nas je čakal odličen zajtrk. Smo bili pa po tihem vsi veseli, da nihče od fantov ni bil poraščen kot kakšen Arabec....
In že je bil na programu ANTELOPE CANYON, najbolj obiskan in največkrat poslikan »slot canyon« v tem predelu ZDA. Kanjona sta v bistvu dva, nastala pa sta s pomočjo deroče vode in peska, ki ob neurjih filigransko brusita stene neverjetnih barv, vzorcev in oblik. Upper Antelope Canyon je lažje dostopen in predstavlja vstop v mavrični svet barv: rumene, oranžne, rdeče, modre, violetne, seveda v vseh odtenkih in vseh intenzivnostnih stopenj. Pravljično!
Privoščili smo si poseben luksuz in plačali fotografsko turo, tako da so nas po zanimivi vožnji z ogromnimi amfibijskimi vozili odložili pred vhodom v jamo in nas pri miru pustili celi dve uri. Malo smo se sicer umikali turistom, a ko vodiču stisneš dolar v roko, ga ni več (niti Japonca), ki bi se lahko postavil pred tvoj aparat! Tako smo imeli dovolj prostora in časa, da smo napravili kar nekaj fantastičnih posnetkov. Lower Antelope Canyon je daljši in globlji od obeh, deloma tudi bolj zahteven, saj je potrebnega kar nekaj plezanja po kovinskih lestvah, predno se spustiš relativno globoko v jamo. Zanimiv je tudi sam vhod, saj lahko stojiš le slab meter stran, pa ga sploh ne opaziš. Tej jami pravijo THE CRACK - razpoka, saj se v vanjo spustiš skozi ozko razpoko v tleh, ki je komaj dovolj široka za normalnega človeka. Ima pa to svoje prednosti, saj v jami ni veliko ljudi, tako da smo si res lahko vzeli čas in fotografirali iz vseh možnih položajev: stoje, sede, leže na hrbtu, leže na trebuhu, na kolenih... Na hitro smo si ogledali še LITTLE COLORADO RIVER TRIBAL PARK, ki ga Indijanci imenujejo kar »LITTLE C«, čeprav je reka, ki se izliva v Colorado River, dolga malo več kot 500 km!
In končno, GRAND CANYON, veličastna stvaritev Matere Narave, eno od svetovnih naravnih čudes in hkrati tudi simbol tega dela ZDA. Kanjon sam je dolg 446 km, v povprečju je širok 16 km in sega približno 1.500 m v globino. Bili smo priča kaleidoskopskemu prelivanju svetlobe in barv; tu smo doživeli neverjeten sončni zahod, še lepši sončni vzhod, pa močno opoldansko svetlobo, ki samemu kanjonu odvzame trodimenzionalnost in ga spremeni v barvit puzzle. Čeprav...toliko dni smo se potikali po parkih in kanjonih, v katerih smo le sem ter tja naleteli na večjo skupino popotnikov, da nas je tu množica že skoraj motila. Pa ne toliko ljudje kot avtomobili, saj smo iz divjine padli v civilizacijo, kjer ljudje vzamejo v zakup smrdljive izpušne pline, samo da jim ni treba narediti niti enega koraka peš. Poleg tega tu ni bilo tistega pravega kontakta s kanjonom samim, saj smo si ga ogledovali le od daleč, medtem ko smo se drugje sprehajali med visokimi stenami, po dnu ozkih kanjonov in je bilo nebo le majhen košček modrine visoko nad našimi glavami.
Po fantastičnem sončnem vzhodu smo se po svetovno znani ROUTE 66, imenovani tudi »The Mother Road«, pripeljali v mesto SELIGMAN, ARIZONA, ki je pravo mesto-muzej in si z zanimanjem in široko nasmejanih ust ogledovali stavbe, stare avte, reklamne napise, kar sicer lahko vidimo samo še v kakšnem starem filmu v stilu »Lassie se vrača«; tudi tip v trgovini, ki nam je stregel, je bil iz tistega časa. Totalno odštekano. Počasi smo zaključevali prvi, večji krog osmice, ko smo se približevali našemu izhodišču, Las Vegasu, ki bo naša današnja postaja. Seveda ne moreš mimo, ne da bi se vsaj za trenutek ustavil in si ogledal tudi HOOVER DAM, jez, ki z vodo in elektriko preskrbuje Nevado, Arizono in Kalifornijo.
Zjutraj smo nadaljevali našo pot v DEATH VALLEY. Že samo ime zveni precej srhljivo. Smrt. Sol. Pesek. Puščava. Sprehodili smo se po s solnimi kristali prekritem ravnem polju, kjer se je sonce od snežne beline tako odbijalo, da brez sončnih očal nisi skoraj nič videl.
Spanje to noč je bilo rezervirano v STOVEPIPE WELLS-u, kjer na prve sipine naletiš že tik ob hotelu. Seveda je tudi tokrat veljalo, da so sosedove (sipine) boljše kot domače; če drugega ne, so EUREKA DUNES vsaj večje in bolj znane. Mislim, da je samo Yurko vedel kam gremo, saj smo se podali v pesek kot čisti amaterji: štirje smo imeli s seboj točno pol litra vode, in to pri temperaturi blizu 30oC, če ne še več! Midve z Anjo sva mislili, da bo ta naš sprehod do prvega kucla trajal kakšne pol ure, potem smo pa hodili in hodili in...ko sva prišli na vrh ne vem več katerega, sta bila Yurko in Marko že kakšne tri sipine naprej. A četudi bi hoteli, nisva mogli hitreje naprej! Kamorkoli sva se ozrli, gor, dol, levo, desno, en detajl je bil lepši od drugega; po dveh tednih Yurkotovih komentarjev so kompozicije kar letele skupaj; zlatih rezov kolikor hočeš! Čudovita narava okrog naju se je počasi spreminjala; prej še kratke sence so se podaljševale, skoraj bel pesek je počasi postajal oranžen, pa rjavkast, občasno siv. Sprva še glasni, sva tudi midve počasi utihnili; malo sva bili utrujeni, grlo je bilo tako suho, da je kar praskalo... Prevladala je TIŠINA. MIR. In nenadoma te presune, kako majhno, neznatno in nepomembno bitje je pravzaprav človek v primerjavi s skrivnostno naravo, ki nas obdaja! Sončni zahod na sipinah predstavlja še eno novo izkušnjo na naši poti; spet drugačen od ostalih, pa vendar z istim imenovalcem: gorečo, oranžno rdečo kroglo, ki izgine za obzorjem in za lahko noč naravi pošlje še zadnji, krvavo rdeč poljub. Pa zjutraj? Nahrbtnike smo pustili kar v avtu in se v trdi temi podali na isto sipino kot dan poprej. A je bilo lažje: bilo je precej hladneje, manj smo bili otovorjeni in še po bližnjici smo šli. Narava okoli nas se je prebujala, počasi se je danilo in v trenutku, ko smo dosegli vrh, je sonce pokukalo izza gora in razpršilo rdeče in zlate žarke po vrhovih okoliških sipin. Resnično veličasten trenutek dneva, ko se kot perpetuum mobile ponovno prične nikoli končana igra žareče svetlobe in skoraj črne sence.
Še zadnja točka našega potovanja: ZABRISKIE POINT, ki je ena najbolj priljubljenih točk fotografov. Že samo nekaj deset metrov nad parkiriščem se ti nenadoma odpre neverjeten pogled na desetine malih, kratkih ali daljših grebenov, ki se prepletajo med seboj in skupaj z uhojenimi potmi samotnih sprehajalcev spletajo neverjeten vzorec za vzorcem. Erozija tal je razkrila barvite sedimente jezera, ki se je posušilo pred več kot 5 milijoni let. Nemo smo opazovali in hiteli s fotografiranjem deloma zato, ker ni bilo več dovolj časa, saj smo se morali vrniti v Las Vegas, deloma pa tudi zato, ker smo se zavedali, da je to konec, konec našega neverjetnega, dvotedenskega foto potepanja po prelepi pokrajini.
Marsikdo me je že vprašal, če je tako potovanje primerno za vsakogar. Nemci bi temu rekli »jein« - da in ne. Primerno je za nekoga, ki tako rad fotografira, da pozabi na vse okrog sebe; če je namen potovanja kombinacija z nakupovanjem, na ta tip potovanja raje pozabite. Tako potovanje tudi ni za nekoga, ki rad dolgo spi - mi smo vstajali krepko pred sončnim vzhodom, saj smo morali priti do najbližje možne točke z avtom, potem pa še kake pol ure peš v čisti temi, tako da smo se včasih spotikali ob kamne in korenine na poti. Potovanje prav tako ne bo ustrezalo hudim jedcem saj ne, da bi jedli slabo, nasprotno! Zajtrki so bili skoraj vedno nadpovprečno dobri, sploh po nekajurnem pohajkovanju ob ogledu sončnega vzhoda, saj smo se šele po osmi, včasih deveti zjutraj vračali v hotel; fantastične so bile večerje, steaki odlični. Vmes pa, po pravici povedano, znajdi se kot veš in znaš. Voda, kakšno sadje, košček čokolade, ki smo si jo vsi delili, pa kakšna hitra prehrana, ki pa smo se ji naslednjič raje odpovedali... Ampak lačen ni bil nihče! Mislim, da smo vsi, brez izjeme, dejansko dojeli smisel izraza »duševna hrana«! Ob vsej lepoti, ki nas je obdajala, v želji, da na kartico zapišemo čim več enkratnih in neponovljivih trenutkov, detajlov, impresij smo na hrano, kratko malo, pozabili!
»Če se hočeš zabavati, se druži s prijatelji, če hočeš biti srečen, pojdi v naravo.« Japonski pregovor Pa še res je! See ya!
