Photoshop in goljufanje v fotografiji - do kje, koliko?

Že od nekdaj velja, da se fotografija ne konča po pritisku na prožilec. Od tu naprej se šele začenja.

Ena izmed prvih posnetih fotografij, katero je posnel izumitelj fotografije Daguerr in naj bi šlo za najzgodnejšo fotografijo (1838) žive osebe. Pogled je na prometno ulico Boulevard du Temple, Pariz, 3. okrožje, a ker je izpostavljenost trajala nekaj minut, premikajoči se promet ni pustil sledi. Le dva moška blizu spodnjega levega vogala, sta ob čiščenju čevelj bila vidna.. Je to približek originalu (motivu). Le delno v času, a ne v trenutku. Črno belo tudi nima kaj dosti z originalnim pogledom in pomembno še to, slika je zajeta na tiskarski plošči za graviranje. Ker jo je objektiv obrnil, je slika prikazovalo zrcalno podobo originala.

V analogni dobi smo na film zajeli samo latentno sliko. V nadalnjem postopku razvijanja si sam, ali drugi, posegel še v možne dodatne obdelave. Danes tudi tipalo ne zmore zajeti povsem realne slike. Od latentne, elektronske slike do vidne na zaslonu kamere, jo najprej obdelajo algoritmi preko procesorja v kameri. Naj bo to JPEG ali RAW zapis. Prve nerealne obdelave so že tu in so vezane na algoritme in nastavitve kamere. Vzameš tri različne modele kamer in od vsake boš dobil svoje tonske obdelave.

Zmotno je tudi mišljenje o RAW datoteki, da to je pa tisto nedotaknjeno (surovo). V osnovi je, vendar preko algoritmov v kameri tudi RAW datoteki spremenijo gama vrednost, da je slika na zaslonu všečna našemu očesu. S temi že spremenjenimi podatki predvsem za ogled slike na zaslonu, se datoteka RAW prenese v program za njegovo obdelavo. Če vaš program ima to možnost, boste RAW datoteko postavili v njeno linearno vrednosti (gamma 1.0). Tu so shranjeni podatki iz tipala v povsem neobdelanih vrednostih. Canon program CPP, za obdelavo njihovim RAW datotek to omogoča.

Zakaj so naše RAW datoteke že procesirane preko algoritmov v kameri? V linearnem zapisu so zapisani podatki povsem na strani temnega dela motiva. V svetlih delih je zelo malo informacij. Fotografije so zato na naših zaslonih močno pretemne. S pomočjo drugačne krivulje zapisa (gamma 2.2) sliko popravijo k očesu bolj všečnemu zapisu. Linearni zapis, katerega niti ne vidimo preko zaslona kamere, je tisti pravi RAW zapis. Zaradi svetlih delov in posledično čim več zapisa v temnih, je treba osvetlitev narediti tem bolj točno. Zelo je pomembno, da smo z osvetlitvijo povsem na meji preosvetlenosti svetlih delov. S tem smo dobili kar najboljšo osvetlitev tudi v temnih delih.

Še danes marsikdo misli, da kar posnameš na film ali tipalo, bo videno tudi kot končna fotografija ali tiskovina. Vendar šele od tu naprej se za marsikoga pričenja prepovedana cona in poseg v njihov original. Poklicni “pripravljalci” fotografij za končen pogled na sliko iz filma ali papirja, nikoli nismo razlagali glede potrebnih ali želenih korektur. V analogni dobi smo le to urejali v temnici in že skoraj 30 let preko programov v domačih računalnikih. Še prej preko samostojnih grafičnih programov.

Želja po korekturi je bila in bo vedno prisotna. Tako so v že 50-tih uredniki označevali želene korekture (na sliki James Dean) in nato retušerji v temnici popravljali fotografije za revije, časopise... Manipulacija fotografije je bila vedno prisotna. O njej pa fotograf razmišlja in dvomi v avtentičnost šele zadnjih 15 let.

Zelo malo nas je, kateri smo že pred 45 leti (moj začetek moji sodelavci in drugi že prej) preko skenerjev lahko digitalizirali fotografije iz papirja ali filma in jih dodatno obdelovali. Takrat in iz izkušenj vem tja do leta 2005, se o digitalni obdelavi slike med fotografi ni govorilo. Še 15 let nazaj so le redki opazili, da je večina naslovnic na revijah, plakatih, prospektih, povsem drugačnih od tistega kar kaže realni svet in je fotograf posnel in oddal uredniku. Danes se za vsako “čudno” fotografijo razmišlja, “ta je pa digitalno obdelana!”

V 80-tih sem imel to skenirano fotografijo predelano s programom DaVinci kot prikaz, kaj zmore program za obdelavo slike. Osebi sem zamenjal samo oči in dobila je povsem novo podobo.

Kdor želi od zajete fotografije več, bo v nadaljnem procesu posegel po osnovnih obdelavah tonskih korektur in manjših napak objektiva, izreza, prahu, popravka ostrine, itd. Napredni fotograf te korekture naredi v programih za obdelavo RAW datotek.

Za tisto še več, je treba poseči po programih za dodatno predelavo slike. Že 29 let nam je preko namiznih računalnikov v pomoč program Photoshop.

Danes najbolj uporabljena programa. Program Photoshop je že naš stari znanec. Poznamo ga že iz konca 80-tih. Kdor ga obvlada ima moč manipulacije. V njem se skrivata še dva podprograma Camera RAW in Bridge in tako ne potrebujemo dodatnih RAW programov, kot je mlajši Adobe program Lightroom. Program Lightroom odlikuje predvsem enostavnost upravljanja. Vendar zaenkrat lahko z njim samo obdelujemo fotografijo. Za predelavo je potrebno skočiti v Photoshop.

Če fotografij za določene namen ne obdela ali predela fotograf sam, gredo njegove fotografije skozi program Photoshop kasneje v oblikovanju tiskovin ali predstavitev. Odstrani se moteče elemente, sestavi več fotografij, itd.

Omejitev ni. Te dovoli in v kolikšni meri določi naša želja, razmišljanje in poznavanje programa samega.

Sam izhajam iz klasične in grafične fotografije. Že od leta 1976 sem v procesu razvijanja in ročnega retuširanja fotografij, elektronskega zajema preko grafičnih skenerjev in digitalne obdelave slike ter zahtevami urednikov. V tistih časih je redko kdo izven grafične priprave tiska vedel, da taki posegi sploh obstajajo. Oziroma niti pomislil ni, da katera koli fotografija ni original. Spomnim se dogodka iz Dela izpred skoraj 40 let. Iz skupinske slike s takratnimi političnimi veljaki, smo morali na zahtevo urednika odstraniti neželeno osebo, t.j. novinarja iz naše hiše. Po objavi v časopisu se je iz slike odstanjeni spraševal, kdaj so se še enkrat slikali, da ga ni zraven.

Danes za vsako fotografijo pri kateri se prikaže najmanjši dvom rečemo, Photoshop.

Obdelava slike v temnici je omogočala enake manipulacije kot danes digitalna

Tisti, ki gleda na fotografijo iz njemu želenega pogleda brez korektur in drugih posegov, lahko zdaj zamahne z roko. Photoshop, to je poseg v fotografijo, to nima več smisla originala.

Tak pogled nikakor ni napačen. Le vedeti je treba, da je to samo en način pogleda na fotografijo. Poznamo jih mnogo več, predvsem pa so v grafiki in oblikovanju potrebe povsem drugačne. Fotografija nikoli ni bila in ni samo domena domačega arhiviranja. Nikoli ni imela samo enega in edino pravega pogleda.

Sprejeti je treba dejstvo, da je fotografija goljufiva že od prvega posnetka na medij kot je asfalt. Edino kar je v vsej zgodovini fotografije lahko dokaj realno je ujeti trenutek. Ostalo je domena manjšega ali večjega goljufanja že med fotografiranjem, sledi odmik od realnosti v temnici, danes s programi.

Dvodimenzionalnost fotografije je prva velika razlika na proti trodimenzionalnemu motivu. Tonske razlike so že druga. Zanimivo, da se fotografi, ki negirajo Photoshop, radi ukvarjajo s črno belo fotografijo.

Tudi črno/bela fotografija je manipulacija originala. Čeprav sem se v mladih letih kot fotoamater družil v fotoklubih in razstavljal fotografije, seveda ČB, vedno trdim. Enostavno je narediti všečno ČB fotografijo, kajti s to tehniko si izničil moteče barvne elemente in laže predstaviš njen pomen. Težje je narediti všečno barvno! Koliko je pri tej fotografiji Photoshopa? Veliko, slika je spremenjena v človeku neznani ČB svet.

Ali pa še večji nesmisel nasprotovanja, nekateri hvalijo in kažejo na nostalgijo temnice, ki je samo z izborom materiala in načinom razvijanja podajala to, kar nam danes osnovne tehnike računalniške obdelave slike. V temnici smo z različnimi tehnikami senčenja, maskiranja, premika pespektive z nagibanjem papirja, ter ročno retušo, že bili v predelavi slike. Sam sem v svojih poklicnih letih obstoja analogne tehnike, pregoljufal ogromno fotografij za mnoge razstave in predvsem publikacije.

Predvsem pa črno beli svet nima nobene realnosti s človeškim pogledom. Enostavno, prve emulzije za zajem slike niso prikazovale barv. Izrazni fotograf s ČB sliko skrije mnogo napak in predstavi drugačnost, kar pomeni všečnost. Da se ve. ČB slika je goljufija, saj ni domena našega dojemanja sveta.

Zopet smo pri sloganu e-Fotografije (kjer več pišem o fototehniki in obdelavi slike), Misli digitalno! Da z enim posnetkom zajameš celoten slap in osebo pred njim, moraš biti od njega dovolj oddaljen. S pomočjo tehnike zajema večih posnetkov in kasnejšega združevanja v programu, je oseba lahko zelo blizu visokega objekta. Zaradi bližine slapu je spremenjena tudi sama perspektiva in slap deluje večje kot, če smo od nejga bolj oddaljeni. Je ta tehnika uporabe fotokamere in Photoshopa odklon od originala?

Sendvič tehnika, smo v analognih časih rekli fotografiji sestavljeni iz večih posnetkov. Je zdaj preko programa Photoshop kaj drugače? Sta fotografiji sploh prišli iz tega programa? NE! Zgornja fotografija je svoj posnetek, spodnja svoj. Le da je bila zajeta malo kasneje, ko so se pripeljali čolni. Popravljen je le WB in osvetlitev. Verjamem, da je večina takoj pomislila na predelavo preko Photoshopa.

Za namene tiskovin ni dileme. Treba je poseči po programu Photoshop in predelavi slike. Te tehnike smo izkoriščali tudi v temnici. Le postopek je bil ročen in dolgotrajen. Potrebno je bilo narisati masko, izdelati več plasti filmov, podobno kot danes plasti v programu in jih z več osvetlitev preko mask združiti na en film in na koncu razviti.

Katera slika je original? Mogoče zaradi vrstnega reda ali samega elementa razmišljate napačno. Spodnja!

Ko odstraniš moteče elemente, bliskavico na vratih, znak ob cesti in dodaš malo saturacije.

Ob gledanju fotografije marsikdaj niti ne vemo ali je avtor sploh kaj delal na fotografiji, kaj je z njo želel predstaviti, za kateri namen jo je ujel, itd. Velja tudi! Motiva na fotografiji v večini primerov ne poznamo, ga ne moremo začutiti, se ga dotakniti, ali vonjati. Torej izgubljeno je mnogo pravih občutkov in z dodatno obdelavo jih poizkušamo po svojem prepričanju predstaviti več. Koliko?

Dvom se pojavi takoj! Krogla sonca ob sončnem vzhodu je velika, ali jo kot tako vidimo ob fotografiranju? Ne, če gledamo v s prostim očesom. Ja, če gledamo preko iskala in objektiva z goriščnico 800mm. Vemo, goriščnica je močan faktor manipulacije, lahko tudi rečem Photoshop pred Photoshopom. Glede na prednji plan kratka goriščnica pomanjša oddaljene elemente, dolga jih poda v povečavi.

Predelava fotografije je lahko samo dodaten kamenček v fotografiji. Kot smo marsikatero spremembo naredili v temnici, jo danes lahko enako, vendar lažje in še močneje priredimo v programu.

Res je, da ima lahko vsak fotograf ali gledalec, možnost oceniti do kje je še njemu dovoljena obdelava fotografije. Je to samo izrez, delna obdelava barv, popravek drobnih napak kot prah na sliki, itd. Že sprememba v črno belo je drastičen odmik od nam videnega in fotografiranega originala. Lahko spreminjamo še perspektivo, velikosti elementov v sliki, dodajamo ali odvzemamo več njih...

Ko imaš na lokaciji samo objektiv s širokim kotom zajema, predstaviš majhne elemente v ozadju. Preko programa lahko popraviš perspektivo in enako kot z uporabo ozkega kota bolje poudariš motiv v ozadju.

Kljub mojemu poklicnemu delu v grafiki, kjer je včasih potrebno krepko predelati fotografije glede na želje naročnika ali potreb tehnologije tiska, v klasični fotografiji ne posegam preveč v predelavo. Vsekakor pa se držim slogana, katerega sem vnesel v e-Fotografijo že leta 2001. Misli digitalno! Torej, v fazi fotografiranja že lahko predvidiš, da boš določene napake popravil kasneje.

Ko ni časa niti možnosti, da bi ob fotografiranju preprečil drugim motiti skupinsko fotografijo, lahko izkoristimo tehniko večih posnetkov in kasnejšega retuširanja motečih oseb. Na koncu še izrez in popravek naklona slike. Ob prvem pogledu na sliko in ob članku o programu Photoshop, se marsikomu poraja sum o realnosti mavrice. Je dodana, ni?

Iz kateri koli smeri gledamo, je fotografija samo približek originala. Kako jo vidimo in primerjamo z motivom mi sami, je že drug pogled. Nekdo bo v fazi zajema iz mize umaknil moteč element, drug ga kasneje v programu. Nekdo bo v motiv dodal želeni element in ga fotografiral, drugi ga bo dodal s programom.

Portretni fotograf je včasih uporabil gledališki puder, ali mnogo ličil. Danes lahko napake kože, popravi s programom bolj ali manj po lastnem okusu.

Kaj je dovoljeno in kaj ne, si lahko odgovor poda vsak sam. Vendar zgolj zase in za svoj pogled na fotografijo. Ne prepričuje se drugih, da njihova pot ni prava. Kot ni prav, da se močno predelano fotografijo predstavlja kot izvirnik motiva, tudi ni prav, da se kot edino veljavno podaja tisto kar nam sprocesira kamera.

Levi del slike je neobdelan. Desni je. Uporabljen je samo filter za elektronsko ostrenje. Bolj kamera ohranja podatke v fazi procesiranja, manj je ostrine ob pogledu na zaslonu. Brez te dodatne funkcije v digitalni fotografiji ne gre. Lahko jo izkoristimo že preko kamere, če ne uporabljate programov.

Torej! Pogledov na končno fotografijo in različnih mnenj o njej je veliko. Eni so zaljubljeni v črno belo tehniko, spet drugi še vedno delijo nostalgijo filma, tretji imajo svoj prav glede JPEG ali RAW, nadaljuje se z osnovno obdelavo slike v izrezu, kontrastu in barvah, na koncu pridemo še do mnogo stopnic med obdelavo in predelavo.

Dokler imate fotografije samo zase, se lahko brez težav odločite, da jih popolnoma nič ne popravljate. Ko jih želite predstaviti drugim, pa se začne. Do kje in koliko uporabiti Photoshop? Odvisno od posameznika, predstavitve same, včasih celo moralnih zadržkov in na koncu celo kazenskih pravil.

Čeprav na prvi pogled ne izgleda, ta fotografija močno odstopa od pristnosti originala. Vendar se šele po opisu predelave pokaže, zakaj je bila potrebna. Originala se zaradi današnjega zahodnjaškega družbenega razmišljanja in celo kazenskih pravil, niti predstaviti ne upam. Sprememba ni velika v smislu tonskih popravkov z nižjo zasičenosjot barv in dodanega vinjetiranja, ki da še večji poudarek na center slike. Kaj je predelano? Dečku sem malo podaljšal majico in izbrisal, kar se z njo še ni dovolj skrilo. Svet je drugačen in nekje še odrasli, kaj ne otroci hodijo naokoli goli. V črni Afriki golota ni nič posebnega. Ljudje se brez skrivanja kopajo v rekah, potokih, v mnogih plemenih ženske prsi nimajo takega simbola kot pri nas. Zato so odkrite. Podajte tako fotografijo na družabne spletne medije. Brez predelave ne bo šlo. Samocenzura serijsko, bi lahko rekli za naše zahodne glave. Niso nam všeč preveč zakrite postave, niti tiste brez oblačil. V glavo so nam dali markirane vrednote, katerih se hočeš, nočeš moraš držati. Pri tej fotografiji to še kako velja. Torej, predelava slike t.j. Photoshop, je nujna v določenih pogojih. Brez nje, fotografije niti predstaviti ne morete. Pa čeprav je bilo še 30 let nazaj, takih objav polno v fotografskih revijah. Spomnimo se odlične franconske revije Photo in fotografij takrat samo 10 letne Brooke Shields, katere je posnel Garry Gross.

Vedno pravim. V fotografiji nimamo merila ali pravil, da bi jo lahko ocenili kot za vse dobro ali slabo. Dobra fotografija je tista, ki je nam osebno iz takega ali drugačnega razloga všečna. Naj bo neobdelana, torej direktno iz kamere, samo obdelana v izrezu tonskih vrednostih, ali predelana v več elementih. Če nam za naš poglede ne sede, enostavno ni dobra. Pa naj jo drugi še tako hvali.

Vam je fotografija všečna? Potem je dobra! Vam ni všečna? Potem ni dobra tudi, če jo drugi še tako hvali!

Da zaključim! Predelava slike s programom Photoshop nikakor ni potrebna za vse. Je samo nadaljevanje naprednih postopkov iz analogne temnice. In kdor program zna iskoristiti v pravi meri, bo lažje predstavil všečno fotografijo. Tisti, ki ste spoznavali digitalno fotografijo od njenega prvega bolj prodornega prihoda med fotografe, se mogoče še spomnite zapisa, katerega sem podal leta 2002.

"Kdor v fotografiji bolje goljufa, boljši je!" Naj bo to z izbiro in pripravo motiva, naravno ali umetno svetlobo, goriščnico objektiva, kakovostjo fotokamere, ali po zajemu s tonskimi popravki in na koncu po lastni presoji, še z večjo ali manjšo predelavo slike. Ob solidni predelavi originalnega posnetka, največkrat niti ne opazimo, da je do predelave sploh prišlo. Šele v primerjavi dobimo občutek in vrne sem nam lastni pogled in odgovor, je to prav ali ne, je dobro ali ne?