Potovanje po Namibiji s fotokamero v roki.
Očitno me je nekaj vleklo v Afriko. Matjaž v člankih na e-Fotografiji vedno tako lepo opisuje in s fotografijami še bolje podkrepi, da sem že večkrat šla na njegove FotoPOTEPe. Bali, Tenerife, Toskana, pa še kakšen izlet se je že našel z e-Fotografijo. Tako, da ni bilo preveč za razmišljat, da se ne bo našla zopet prijetna skupina, ki potovanje rada zabeleži tudi s fotokamero. Ponedeljek 28. 4. 2014. Vstajanje ob 6. uri zjutraj. Po sicer slabo prespani noči, se ni bilo nič težko vstati, kljub temu se mi milo stori ob misli na mojo posteljo. Čakajo me noči v šotoru s spalko. Že dolga leta nisem, pa je čas da se obudijo spomini na mlada leta. Dan deževen, a me ne vrže iz tira, saj je nervoza, da se pozabi kaj pomembnega prevelika. Kovček kot vedno pretežek, zato se je potrebno še nečemu odpovedati. Vožnja do Ljubljane presenetljvo poteka zelo gladko, po urniku. Na zbirališče pridem točno ob dogovorjeni uri. Nekaj sopotnikov že nervozno postopa in prelaga, tehta kovče. Nihče pa kislega obraza, vsi do ušes nasmejani, saj ponovno v tuj, nov, še neviden svet. Gremo novim življenjskim dogodivščinam naproti. Prav tako ob dogovorjeni uri nas pride iskat naš prevoznik do letališča v Benetkah. Med potjo poberemo še nakaj naših tabornikov, s katerimi si bomo najprej delili letalo, potem kar 16 dni lodge in kampe. Po opravljenih letaliških formalnostih, obveznemu preverjanju fotoopreme poteka vse gladko. Celo pretežki kovči ne predstavljajo nobene težave. Počasi se poimensko spoznavamo in postajamo vedno bolj domači. Prav je tako, saj bomo vendarle delili dneve in noči.
Let traja po planu. Vsi zmečkani in neprespani se izkrcamo v hladnem, še temnem afriškem jutru ter prevzamemo svojo prtljago. Vse gre brez težav, vsa prtljaga je tukaj, le prehod skozi carino traja in traja. Samo zdi se nam, da traja predolgo, ker so naši nahrbtniki nekoliko težji kot ob štartu. Le zakaj? Naša ramena so krepko utrujena, pa šele na začetku smo. Smo v Namibiji in potrebno je imeti njihovo valuto. Menjamo denar, tečaj dober, 1€ = 1,414 NAD, ki je sicer nadomestil južno afriški rand. Rand v Namibiji še vedno velja kot enakovredno plačilno sredstvo. Končno stopimo iz zgradbe letališča na afriška tla. Smo v njihovi pozni jeseni in na višini preko 1000m. Mrzlo je, okoli 10 stopinj, a sončno jutro brez oblačka, ki obeta. Pričakajo nas naši temnopoltni šoferji. Kot vedno v takšnih deželah, se prenatovorijo, zato nekoliko zmede kam, kdo v kateri avto. A gre, vse gre in to z lahkoto. Samo naše domače živčnosti ne sme biti zraven. Po prevoženih 40 kilometrih prispemo do glavnega mesta Namibije Windhoek. Velikost kot naša prestolnica, enako je trenutno število prebivalcev 250.000. Prevzamemo naša terenska vozila “znamke Toyota”. Skupina nas šteje 13, zato potrebujemo tri avtomobile in seveda tri resne, zanesljive voznike, ki bodo vozili po levi. Omenjeno uredimo. Dečki pridni kot so, pošlihtajo, tako da ima vsak avto vse kot mora; rezervne gume, najete šotore, hladilnik, ki dela. Kot sem rekla dečki pridni kot so, vse uredijo, zato punce poskrbimo za jutranjo toaleto z razkuževanjem naših želodčkov. Vse naloge opravljene uspešno.
Pokrcamo se v naše avtomobile, veselo na levo špuro ter gas do prvega postajališča oziroma “lodža”, kjer se razporedimo po sobah. Prvi dan je namenjem predvsem počitku in nakupovanju nujnega živeža za prvih nekaj dni bivanja po šotorih. A kot rečeno, najprej počitek. Simon usposobi svojo tehnično opremo, helikopterček deluje, leti in še bolj pomembno, snema. Simon misija uspešna, “prešvercali” smo nemogoče. Zaslužiš pivo
Prespani, spočiti naložimo kovčke v avtomobile, pričenja se namibijska pravljica ali? Seveda bom povedala tako, kot je všeč meni. Kot prvo moram povedati, da to potovanje ni namenjeno sanjskim počitnicam. To potovanje je bil FotoPOTEP. In kaj je draž FotoPOTEPa: svoboda, da se lahko ustaviš kjerkoli, fotografiraš. Da si s fotokamero ogledaš kraje, ki so sicer drugače manj dostopni. Odprost sopotnikov. Hkrati pa počasi izgubiš strah pred dnevom in dogodki, ki prihajajo. Podamo se na pot. Najprej nam je obljubljen jabolčni štrudelj v Solitaire. In dobimo ga. Dober je, res je dober. Kot drugo, sama sem se podala za volan. Res, da je morala pasti kakšna moška opazka. Vendar to je bil namen, da dvignem pritisk kakšnemu prevelikemu moškemu egu. Mojo nagajivost in žlehtnobo to samo podžge.
Po končanem prvem fotoshotingu (pozabila sem omeniti, z nami je bila kot model Julia) v starih avtomobilih, nadaljujemo pot do Sesriema, kjer nas pričaka tabor številka 1. Prvi izziv je pred menoj: postaviti šotor. Pa saj sem rekla, da imam ob sebi same pridne dečke! Šotor stoji 1,2,3!
Ob 19h se v Namibiji že stemni. Ob ognju se še malo pogovorimo in hitro spat v šotor in toplo spalno vrečo. Noči so hladne, vstajamo ob 5h. Treba bo prevoziti še 60km, da bomo ob sončnem vzhodu s kamerami že pripravljeni ob peščinah. Ja zgodaj bo, vendar smo na FotoPOTEPu, ne na klasičnem turističnem potovanja, kjer je pomembno samo videti lokacijo. Sicer pa, kdor želi spati lahko ostane v taboru. A Matjaž pravi, da takega junaka, ki bi rad zamudil sončni vzhod na peščinah še ni bilo.
Sesriem je v neposredni biližini prve fotografske lokacije, puščave Sussuvlei in peščine z imenom Dune 45. Samo ime Sossuvlei pomeni “kraj, kjer se zbira voda”. Le vode nikjer. So pa povsod naokrog kilometri rdečih, od sonca obsijanih peščenih sipin. Nam naj aktualnejša lokacija bo seveda Deadvlei. Belo, presušeno slano jezero obdano s tudi do 300 visokimi rdečimi sipinami. Samo presušeno jezero je "poraščeno" z drevesi akacij. Slednjim so z ogljikovo metodo določili starost med 800 in 1000 let. Zaradi suhega in toplega ozračja so preveč trda in suha, da bi propadla.
Z nami je tudi Julia, temnopolti model. Matjaž je pravil, da si je že ob prejšnjih obiskih zamislil, da bi v Deadvlei fotografiral temnopolti model. Tako smo vsi dobili možnost preizkusiti se v fotografiranju in postavljanju modela. Saj nič ne rečem, tudi sama sem uživala, ko sem jo postavljala iz leve v desno, ji popravljala oblekco, podajala vodo in se afnala, slikala leže.
Sonce je vse višje, postaja vroče. Ob 9h sem že vsa zaprašena, prepotena in od sonca opečana. Vendar, roko na srce. Kdaj se bom še lahko sprehajala po takšni od narave dani lepoti kot je slano, presušeno, razpokano, edinstveno suho jezero. Pokrajina me je čisto prevzela. Skupaj z mojo kamero zapustim “fantovski” foto shoting, se sprehodim po naravni lepoti in preprosto hranim dušo, uživam v pogledih na svilnate sipine, na suha drevesa, ki so razporejena kot, če bi jih nekdo postavljal po urbanističnem planu. Saj ni ravno tako. Le meni se zdi, da vsako stoji na točno pravem mestu. Všeč mi je neokrnjena narava.
Zanimiva je tudi vožnja do samega “jezera”, cca 5 km peščene ceste. Mislim, prav kot reka iz peska. Polni adrenalina, v prvi ali drugi prestavi ne vem (kasneje zvem z obveznim reduktorjem), vsekakor pa z visokimi obrati smo mleli pesek pod kolesi. Občasno smo morali tudi porivati in smo mleli pesek kar z nogami ali lopato.
Zanimivost Namibije je tudi njena sama veličina. In, da dobiš pravo sliko njene razsežnosti, jo je potrebno videti iz zraka. Podamo se na vožjo s helikopterjem. Ponovno sem ganjena od lepote. Velika prostranstva narave, sipin, katere veter počasi spreminja in jih seli proti morju. Prepadi peska do kamor ti seže oko, katerih barve se prav tako spreminjajo iz ure v uro.
Prehodimo tudi del 30m visokega kanjona, ki ga je urezala reka Tsauchab. Čez nekaj mesecev bo že ob prvem dežju poln vode.
V treh dneh videno in fotografirano kar je lepega v peščinah, pospravimo šotore in nadaljujemo pot mimo nekdaj angleške kolonije Walwis Bay, do nekdaj nemškega mesteca Swakopmund, kjer prenočimo. Kratek del poti smo se vozili ob Atlantskem oceanu ob obali imenovani Sceleton coast. Veter puščavski pesek nosi v morje, ta pa ga preliva ob zalivu. Ker se pesek premika globoko v morje, še danes nasede marsikatera ladja. Sreča nam je bila namenjena in naleteli smo na nasedlo ladjo. Zakaj sreča? Ker je to le ocean in s pomočjo močnega vetra in peska in predvsem močne megle so slednje glavnino časa nevidne.
Po prespani noči v posteljah, slovo od Julije, in podamo se proti Spitzkoppe. Še eden od zelo prepoznavnih znamenitosti v Namibiji. Skalnata, prelepa pokrajina nas nagradi s prečudovitimi, in ne morem poudariti kako prečudovitimi barvnimi niansami. Pogorje Spitzkoppe je staro 700 milijonov let. To so granitni vrhovi, skale. Tukaj sta bila najbolj pomembna sončni vzhod ter zahod, saj le tako dobiš zlato rdeče barve skal v nežnih linijah in različnih oblik. Nastavitve na naših fotokamerah smo sedaj že vsi obvladali, tako da ISO, zaslonka, itd. ne dela težav. Kakšna slika podosvetljena, kakšna preosvetljena, kakšna stresena, kakšne sploh ni.
Pa kaj! Imam sliko v svoji glavi, v svojem fotopomnilniku. Sliko, ki ne bo zbledela, ki se je ne da izbrisati ali potrditi gumbka “replace”. In tukaj smo se naslikali drug drugega. Kar nastavljali smo se. Pa veste zakaj? Ker Julije več ni bilo z nami. Tako smo postali samozadostni. Vreme nam res služi, čas deževne dobe je mimo, temperature so prijetne med 20 do 25 stopinj. Tudi noči so toplejše kot v Sesriem. Sploh nas nič ne zebe. Nebo je zveznato jasno, nastane nekaj prekrasnih fotografij zvezdnatega neba. Žal ne z mojo fotokamero, oziroma ena mi je le uspela, da lahko pokažem barve nočnega neba in zvezde. Kar ne pomeni, da nisem uživala, ko sem videla slike drugih. Imamo pa zato veliko trnja, ki nam skoraj vsem prepika spalne podlage. S tem spoznamo pravi pomen besede “spusti se na trdna tla”. In spustili smo se. Saj ni tako hudo. Ob takšnih naravnih lepotah se vse pozabi. Če pa pomisliš, da obstaja kakšna zverca v bližini pa sploh.
Ko se naužijemo vse naravne skalnate lepote je čas, da spoznamo živalske lepote. Obenem smo že prečkali mejo in vozimo se čez tisto pravo črno Afriko. Nekje na pol poti med Outjo in Opuwo v kraju Otjiwarongo si postavimo tabor na farmi z gepardi. Se že veselim, sprehajali se bomo lahko skupaj z “ukročenimi”, divjimi mačkami. In res se, sprehajamo, slikamo, božamo. Vendar tisti spoštljiv občutek strahu pred to divjo mačko še vedno obstaja. One nas ližejo. In mi se mirno pustimo, ker se sploh ne upaš premakniti v njeni bližini. Tudi njihovi lastniki nas opozorijo: bodite nežni, ne približujte se na hitro. Upam, da je nastala kakšna luštna fotografija mene skupaj z njo. Ena mačka sploh ni bila razpoložena za gručo norih turistov. No morda bi ji kakšen teknil. Tako smo jo pustili kar pri miru.
Druga se je le opogumila in nam v res lepi svetlobi na drevesu pozirala bolje kot Julija. No, skoraj bolje. Sedaj pa zares, gremo se hranit. Vsaka dobi svoj kos mesa. Mi pa kot “butalci” opazujemo kako se tepejo za kos velikega mesa in jejo. Mislim!! Naložijo nas na prikolice in popeljejo v del farme, kjer se gepardi prosto sprehajajo v svojem po hektarih velikem naravnem okolju. Ponovno dobimo priložnost za fotografiranje živali pri hranjenju. Le da tokrat ne upamo blizu. Samo upamo na čisti, nestresen posnetek. Po možnosti kolikor se le da od blizu. Kamere kar rafalno škljocajo. Glasba za naša ušesa. Mislim ušesa fotografov. Gepard v zrak, pa drugi v zraku za isti kos mesa. Mi pa z otroško navdušenostjo glej, glej, glej to!
Pot nadaljujemo do majhnega mesta Opuwo. Ime Opuwo pomeni “konec”. In res smo nekje na koncu sveta z zelo mešanim lokalnim prebivalstvom. Prenočimo v mehkih, toplih posteljah. V mestu naletimo celo na delujoč internet. Vidimo prve Himbe. Srečamo se z Jimijem. Lokalnim vodičem k Himbam.
Po hotelskem zajtrku se podamo na zaprašeno pot proti vasici, kjer bodo naši gostitelji lastniki črede koz. Torej nomadi, nam poznani pod imenom Himbe. V Namibiji živi še okoli 300.000 Himb, ki živijo zelo podobno kot pred petsto leti. Koče so narejene iz blata, lesa in kravjekov. Ženske Himba, gola telesa so namazana z rdečimi barvami (zmes okre in kozje masti). V mislih sem imela, da smrdijo. Pa ne. Seveda so plemena že vajena obiskov, vendar ne v smislu turističnih izletov. Kljub temu mi pomeni to nekaj več. Da iz prve roke spoznam običaj in kulturo tako tradicionalnega načina življenja. Kjer te spustijo v svoj nič za turiste prirejeni dom, kjer se sprehajajo brez oblačil. Skoraj brez. Ritke so pokrite z mini krilci narejenih iz kozje kože. Otroci pa res goli.
Zvok fotokamer se sliši povsod. Zvok otroškega veselja prav tako. Prizori so ganljivi. Zvečer nas privabijo s petjem, plesom. Skratka, povabljeni smo na njihovo zabavo. Doživimo večjo gostoljubnost kot pri nas. Plešejo, pojejo, si dvorijo, s plesom seveda.
Zjutraj se zbudimo v mirnem ritmu Himb, ob šotorih se pasejo koze. Vstopimo v njihove koče. Ženske pripravljajo okro in mast, ter se začenjajo mazati. Njihova jutranja toaleta in make up obenem. Še zadnji posnetki in prašna pot nas vodi proti severu Namibije.
Epupa falls, reka Kunene, ki je meja z Angolo in tabor. Prispemo, že utečeno postavimo šotore ob vodi, na mivko. Na mehko podlago. Čisto nasprotje prejšnjemu taboru pri Himbah. Kamp ima tudi tuše, zato se hitro opazi kako smukamo pod njih. Popoldan preživimo ležerno, sproščujoče, umiti in s hladno pijačo v roki. Glas slapov je ravno toliko glasen, da ni moteče. Saj veste, so nekateri zvoki, ki nam parajo živce. So pa nekateri zvoki, ki nas pomirjajo. Slednji je eden tistih, ki nas pomirja. Še lepši je pogled po gladini jezera.
Lokalci nas opozorijo, da se kdaj pa kdaj na obrežje, še posebej kjer je mivka pride posončit kakšen krokodilček. Hja, še dobro, da si povedal dečko. Ko sem že bila do kolen v reki. Za sedaj imam še obe nogi. Čaka me še Etoša park. Ne vem zakaj? A srečanje s krokodilom iz v oči v oči v meni ne vzbudi nobenega strahu, za razliko do kače. Vem, da bi kar izgubila zavest, če bi ga zjutraj zagledala pred šotorom, ali pa bi se zbudila, ko bi se z zunanje strani šotora stiskal ob mene. Ob kar nekaj strahu nas je Matjaž pomiril, da krokodili višje ob reki so, tu pri slapovih pa je voda prehitra.
Reka je modro zelene barve in je popolno nasprotje puščavske pokrajine. Območje okoli slapov je prav tako čudovito. Doživimo spektakularne poglede na cca. 40m visoke slapove iz kateri se dviguje mavrica. Slika, slika, pa še ena slika. Nastavi dolg čas, čas za lepo svilnato vodo sledi nasvet. Sprehajam se ob reki navzdol, po skorej celotni dolžini slapov. Z željo po lepem posnetku morda celo malo zaidem preveč navzdol. Treba bo še nazaj do vrha. A od železa bakreno sijoče skale, po katerih se sprehajam, pomirjujoč zvok vode preganjajo vročino. Pričnem vzpon proti vrhu. Kot kakšna gazela premagujem skale za skalo. Počasi se vrnem v tabor, kjer si privoščimo okusno večerjo. Da, že pogled sam na slapove ni več kot lep, dobimo za nagrado vročo, z luno obsijano noč.
Po dveh sproščjujočih dneh ob prelepih slapovih, se podamo proti naši morda najbolj akutalni ali bolje povedano vznemirljivi destinaciji, narodnem parku Etoša. Največji namibijski znamenitosti, veliki za eno Slovenijo. Vsi in prav vsi upamo, da naletimo na peterico mogočnih: geparda, leva, slona, nosoroga in kafrskega bivola. O zadnjem sem brala v literaturi. Kako izgleda pa še ne vem, saj ga na tem z vodo redkem območju ni. Vstopimo v park. Takoj nas pozdravijo žirafe, zebre, sloni. Kot se spodobi. Otroško navdušenje, zvok fotokamer se ne konča. A treba je priti do tabora, ki je sredi parka, zato stopimo po gasu.
Nastanimo se v našem taboru Halali. Sledi že znano, postavljanje šotorov. Prvo spoznavanje živalskega sveta imamo ob water holu. Water holi so vodne jame, kamor se živali hodijo napajat. Tukaj imaš tudi največ sreče, da naletiš na večino stalnih prebivalcev parka. Seveda igra glavno vlogo, biti ob pravem trenutku na pravem mestu. Ampak, to je za videti. Mi želimo fotografirati živali kar se da od blizu. Ker smo tri ekipe je toliko tudi želja. Preučimo zemljevid, naredimo plan vožje ali bolje rečeno dirke po parku za naslednji dan. Eni proti vzhodu, drugi proti zahodu. Po simbolih na zemljevidu skušamo strateško razmišljati, kje se bodo živali napajale, katera ura je najbolj primerna. Vsem pa je cilj enak. Ujeti najbolj mogočno žival parka. Katero? Ja, katera ti pač pride pred objektiv.
Pa dajmo. Preizkus kartic, preizkus baterij. Kamero v roke, izstop iz parka, seveda v avtu. Odločitev levo ali desno na križišču in start. Vozimo, vozimo, bulimo in nič. Pa majčken ptiček, pa springboks (podobno naši srnici), gnu, oriks. Za začetek dneva še nič razburljivega. Podamo se na drugo lokacijo parka in zagledamo avto, ki stoji. To je namreč znak, da je v bližini kakšna zanimiva zverca. Pridužimo se jim. Tekmujemo za primernejši snemalni kot. Na prvi pogled nič. Čez dve sekundi zagledam kakšnih 10 metrov na svoji desni dva, ne enega, dva leva. Prava, velika, odrasla leva. Mislim, da sta bila že v “penziji”. Ej, nekaj metrov od mene pravi divji lev. Umakni glavo, naravnam objektiv, da se slika izostri. Slikam, slikam in slikam. In še slikam. Ena slika lepša od druge. Lev, ki me gleda v oči, lev, ki zeha, lev ki se oblizuje. Skratka dva tako lena leva, da postane dolgčas. Ne, ne dolčas. Samo doživetje leva v neposredni bližini je spoštovanja vzburljiv občutek.
Po slabi uri občudovanja kralja živali, se slednja dvigneta. Mi pa smo dvignili stekla na avtomobilskih oknih. Toliko o lenih levih. Morda je res len, strah me ga pa je vseeno. Sledimo jima na njunem ležernem spredhodu po svilnati, zlatorumeni travi. Počasi se izgubita v globino pokrajine. Mi pa odpujsamo naprej na lov za novo dobro zverco. Nadaljujemo pot po parku. Občasno se srečamo s kakšnim od naših, pomahamo. Prihod v tabor, ležerno popoldne. Zvečer na water holl v upanju, da se prikaže še kakšna zverca. In se. Gruča slonov, nosorogov, žirafe, zebre. Pozno v noči še hijene.
Ob slikah levčka se ostalim timom pocedijo sline. Naslednje jutro se podajo na našo lokacijo tudi sami. Levčka pa NE. Ta privilegij je bil tokrat samo za našo ekipo. Saj sem rekla, ob pravem trenutku na pravem mestu.
Popoldan se malo pomešamo po avtomobilih v upanju, da nam kdo prinese sreče pri iskanju. Sama se pridružim Simonu in Matjažu, ki sta skoraj za vsako ceno želela posnetke leva. A dobili smo nekaj bolj posebnega, eksotičnega, lepega, hitrega. Zmanjkuje mi superlativov. Skoraj zvezdniško ob cesti v senci se prikaže leopard. Več kot uro, se nam nastavlja ob cesti, malo se sprehaja ob avtu, malo uleže v senco. Naredi majhen šov s prikritim lovljenjem noja. Pa nič. Mi smo njega lovili s kamerami. Vroče sonce nam ne pride do živega. S prsti na gumbu za odpiranje in zapiranje okna, s fotokamero v drugi roki slikamo, snemamo, ga sledimo, iščemo najboljši snemalni kot. On pa se nastavlja, nastavlja. Dobim zvezniški posnetek s pogledom izpod čela. Krasna, nestresena, barvno usklajena fotografija. Z vso skromnostjo sem zadovoljna s tem posnetkom. Želeli smo še kakšno gručo slonov. Po skoraj dveh urah vožnje, jih ne najdemo zato se z dolgimi nosovi (kako hitro se razvadiš) vrnemo v kamp.
Naslednji dan nas čaka spuščanje šotorov. Zadnjič. Smo veseli, hkrati pa vemo, da se s tem zaključuje potovanje. Čaka nas še ena noč v mehkih posteljah. A pred tem še obisk krokodilje farme. Po težkem prepričevanju le enega malega, starega eno leto vzamem v roke. Nič, treba se je znebiti čim več strahu. Ob kosilu, so si ga eni zaželeli tudi na krožniku.
Še zadnje spanje in pot v glavno mesto. Po 5000 prevoženih kilometrih predamo močno prašne avtomobile. Tudi sami nismo nič kaj boljši glede prahu. A po 20 dneh peska se vse to spodobi. Bliža se večer, mi pa čakamo samo še vzlet in "adijo" Namibija. Nepopisljivo enkratno je bilo! In ja, treba je s fotokamero poslikati vse te prelepe prizore, barve, ljudi, živali. Zdaj me čaka samo še pregled, priprava boljših slik za prikaz drugim in za moje spomine. Ko pa si zaželim, vklopim računalnik, pogledam nekaj slik in se vrnem v Afriko. Nepozabno doživetje je za večno ohranjeno! Hvala Namibija.
Avtorica: Helena Jaušovec
(članek iz FotoPOTEP / Namibija, maj 2014)
