Šrilanka potovanje - FotoPOTEP k Vedam.
Na FotoPOTEPih se domačinom pustim podučiti. Razložijo, predstavijo ali ponudijo ti marsikaj zanimivega. Ko sem bil leta 2014 v mestu Kandy, znanem po templju kjer je shranjen Budin zob, sem dobil več dobrih informacij in spontanih možnosti za videti več.
V eni izmed obcestnih restavracij sem enako kot domačini jedel z rokami. Seveda se je osebje moji nerodnosti smejalo. Prstov in prijemanja hrane ter nošnje v usta so bili za njih enako smešni, kot meni, če bi kdo prvič jedel s priborom. Pristopi dekle, se predstavi z imenom Amanda in mi da nekaj nasvetov kako dodati omake in zlepiti riž v kroglico, ga s palcem poriniti v usta, ne da daš vse prste v njih. Kmalu pride do pogovora, vabila, če pridem k njim domov na obisk (opišem v eni od naslednjih zgodb) in, če želim grem lahko v vas kjer živijo Vede. Niti vedel nisem kaj so Vede. Malo razloži, da so to še pravi domorodci z zelo zanimivim prvinskim načinom življenja in, da pozna osebo, ki me lahko pelje do njih. Če bi mi tako ponudbo dal nekdo na ulici ali v hotelu, bi hitro zastrigel z ušesi, da si samo želijo nekaj mojega denarja. Ob prijetnem klepetu z osebjem in vseh nasvetih Amande, pa sem samo še potrdil, da bom zjutraj ob 6h na recepciji hotela čakal vodiča. Vožnje po šrilanških zavitih cestah bo tri ure, obenem se bo nabavilo še nekaj dobrot za Vede. Ko odhajam iz lokala pogledam še njegovo ime, Amanda!
Je na Šrilanki res še možno videti utrinke skrivnostne preteklosti skrite v gozdu, s povsem prvobitno folkrolo, ki danes deluje že skoraj mitološko.
Vede - Uvod
Zvečer malo poguglam. Vedda (Sinhala: වැද්දා [ˈvædːaː], tamilščina: V் Vēdar) je manjšinska staroselska skupina ljudi na Šrilanki. Domneva se, da so bili Vede verjetno najstarejši prebivalci Šrilanke. Kot še mnogo drugih etničnih skupin, so izgleda da prvi prišli iz Indije. Za okrožje Ratnapura, ki je del pokrajine Sabaragamuwa, je znano, da so ga je v daljni preteklosti (najmanj 40.000 let nazaj) naselilo ljudstvo Veda.
Izvirni jezik Ved je vedski jezik, ki ga danes uporabljajo samo še notranje Damde. V drugih delih države so zaradi večje asimilacije ta jezik v večini že pozabili in uporabljajo singalščino.
Gremo
Moj vodič Ranga je bil točen. Kljub temi in zgodnji uri cesta ni prazna. Peljeva se proti vzhodu. Po prvih sončnih žarkih ustavi pri majhni, s koli skupaj sestavljeni trgovinici in kupi betel liste in betel oreščke. Že prej sem po vaseh spoznal, da moški radi žvečijo betel liste. Baje, da imajo večji stimulans kot kava, oziroma jih celo malo "zadane"! Trdi oreščki iz betel palme pa so zelo cenjeni prav med Vedami. Torej to so dobrote, katere jim bova dala kot darilo. Šele kasneje sem izvedel, da Vede o denarju niti ne vedo veliko.
Po novi uri vožnje se ustaviva na pijači. Ranga pove, da morava biti med Vede povabljena. Zato bova na cesti počakala, da pride kdo mimo in vprašala ali naju lahko pelje med njih. Šele sedaj zvem, da ni nujno, da dobim možnost za srečanjih z njimi. Če želim videti njihov tradicioni način življenja morava v kakšen zaselek globoko v gozd, saj mnogi zaradi lažjega življenja že živijo ob manjših vaseh ob glavni cesti. Doda, naj jih ne gledam v oči dokler se ne dogovori z njimi za možnost vstopa. Ob hoji do vasi pa naj nič ne sprašujem, vse do dobrodošlice starešine. Z resnim glasom in še sam je zavijal z očmi opozori, da naj se jih ne ustrašim ker so malo čudni in, da imajo močan vonj. Ker brez vabila vdiramo do njih, znajo biti na začetku redkobesedni, mrki in lahko, da celo neprijazni. Vlada jim je pred leti prepovedala lov v okoliških gozdovih in jih skušajo čimbolj asimilirati v nov svet. Ker več ne lovijo, so primorani priti bliže k tradicionalnim vasem in počasi spreminjajo način življenja. Večina otrok hodi v šolo.
Samo Vede iz etnične skupine Damde, ki živi v bolj odročnih vaseh še vedno ohranjajo kolikor toliko tradicionalni način življenja, videz dolgih las in brade ter, če ni druge hrane na skrivaj še lovijo. Njihova najljubša hrana je divji med. Za njim plezajo na drevesa in si tako naredijo bolj sladko življenje.
Kamor me pelje Ranga, živijo po starem v kot šotor postavljenih prebivališčih, ki jih prekrivajo palmini listi. Ko se je treba zateči pred divjimi sloni, gredo na drevesa. Tudi tam si iz vej in palminih listov naredijo začasno bivališče. Torej o kakšni organizirani vasi ni ne duha ne sluha. Ker asimilacija in moderna kultura vse hitreje uničuje njihov način življenja, so zelo nezaupljivi do vsakega, ki zaide mimo. Ranga pove, da pozna starešino zaselka in njegovo ime je kot vstopnica. Pokaže mi sliko iz enega njegovih prejšnjih obiskov Ved. Skoraj gol možakar z dolgimi lasmi ima na rami sekiro, za pasom iz vrvi sta dve krpi in dolg nož. Spomnil sem se romanov Karla Maya in opisov indijacev. Nič kaj prijetno ni bilo ob sliki poslušati opise Ved, ki jih je podajal Ranga. Še zadnji nasvet; prepusti se in ne kaži, da ti kaj ni všeč. V naslednji vasi z domačo majhno trgovino si dokupiva nekaj pijače in hrane. Malo pogledam ponudbo v trgovini in na vrečki zagledam zanimivo podobo. Na njej je kuhar iz nam znane Vegete. Pred trgovino sedi nekaj moških. Ranga jim da nekaj betel oreškov in opravi krajši pogovor. Pove, da so to Vede, ki živijo v bližini. Iz džungle so odšli s trebuhom za kruhom, otroci hodijo v šole. Lahko bi šla k njim v vas in bi mi pokazali kako so živeli. Turistične agencije so z njimi že začele posel. A to ni to! Če bi mi Amanda omenila obisk turistične vasi se za to sigurno ne bi odločil. Se ti pa na Šrilanki kaj hitro zgodi, da te vodič ali šofer hitro vrže na finto in pristnaneš kjer niti ne želiš. Ranga bi me lahko peljal prav med te že asimilirane Vede in ne bi bilo druge, kot da verjamem, da je to, to.
Po še dveh urah vožnje zavijeva na makadam. Čez 20km se spremeni v spolzko blatno cesto, ki se nekaj km naprej spremeni v dve kolesnici. Zdaj vem, zakaj sva šla na to dolgo pot s starim, počasnim džipom. Ranga mi je pravil, da drugače vozi Corollo, zato sem se čudil od kje mu ta indijska TATA »kripa« na 4x4 pogon. Zdaj se že kar po brezpotju voziva mimo jezera. Ponavadi Vede tu lovijo ribe, pravi. Kar nekaj km ni bilo videti nobenega. V ožini med vodo in gozdom izza dreves stopi nekaj oseb. Če sem že prej omenil Karla Maya, sem se ob tem prvem stiku z Vedami spomnil na besedo divjaki. Pred avtom stojijo »čudni« možje s sekirami in loki na ramah, od oblačil so imeli samo cunjo okoli bokov, zobje pa so bili skoraj v celoti rdeči in pljuvali so rdečo slino. Mi je izgledalo, kot da so pravkar enega turista razkosali in še surovega pojedli.
Začnejo glasno govoriti in Ranga mi je deloval prestrašen. Okno avta je odprl samo za nekaj cm, pokazal sliko, ki jo je prej kazal meni in ponavljal ene in iste besede. V skupini je bil mlajši fant, ki se je prepoznal na sliki in on začne razgovor z Rango. Ta je bolj kot z glasom potekal z rokami saj Vede, ki se še niso odločile za bolj lagodno življenje govorijo svoj jezik. Kmalu je Rangi vidno odleglo in mi pravi, da gremo še nekaj km naprej z avtom, nato peš. Fant gre z nama, da bo kazal pot do vasi. No, torej to so Vede sem si brundal.
Ko je fant prisedel v avto, sem takoj zaznal močan, neprijeten in neznan vonj. Oba z Rango sva hitro odprla okna, dejoč, da je vroče. Še nikoli nisem bil tako vesel, da je konec vožnje z avtom in, da se gre naprej peš. Kljub vročini in visoki vlagi, bom z veseljem hodil in se potil. Le da poti skozi gosti gozd sploh ni bilo. V bistvu smo šli od drevesa do drevesa. Po uri res utrujajoče hoje s polnim ruzakom fotoopreme in vode, pridemo na manjšo jaso. Na drugi strani nas je čakal starejši možak z obvezno sekiro na rami in v ozadju nekaj otrok. Iz gozda so prišli še trije fantje.
Starejša dva sta imela lok in obvezno sekiro, mlajši je imel samo manjši nož. Ko si stojimo tako naproti vidim, da imajo polna usta. Vseskozi žvečijo in pljuvajo tisto rdečo slino. Zdaj sem se spomnil na betel liste. Te si v plasteh bogato naložijo v usta, da komaj še lahko govorijo in nato žvečijo. Od tega stalno pljuvanje kot kri rdeče sline in rdeči zobje.
Zopet zelo glasen pogovor, meni je delovalo bolj kot kreganje in nič kaj prijetno se ne počutiš, ko tako vstopiš v neznan svet. Ranga razume njih bolj malo, enako oni njega. Ugotavlja, da so sami, ker je čez jezero veliko slavje. Fantje so pravkar prišli iz lova in pripravljeni so naju gostiti in pokazati njihov način življenja. Sam sem bil še vedno tiho. Ranga in starešina govorita o meni. Pogovor ni bil več tako glasen. Kmalu "ata" pristopi do mene, me prime za obe roki, jih stresa navzdol, odkimava z glavo in glasno izgovori - hondai. Pogledam Ranga in pove, da je to dobrodošlica, pozdrav. Odkimavanje pa pri njih pomeni potrditev. Skušam ponoviti, a mi negiranje z glavo ne gre in ne gre. Vsi se smejijo, nasmešek dobim tudi sam, dobro je. Torej, hondai! Zvem še ime starešine, katerega po njihovo nikakor nisem mogel izgovoriti. Še nabolj podobna izgovorjava je Uruvarige.
Ranga vprašam glede fotografiranja. Ni prepričan kaj so mu odgovorili. Ja nič, kamero iz rame in da vidim. Na hitro naredim posnetek in pokažem sliko. Smo leta 2014 in čudo svetleče škatlice kot smo ljubkovalno govorili digitalni tehniki na začetku deluje. Vsi želijo videti svojo sliko. Bilo mi je že močno moteče. Pokažejo mi kako se za lov zakamuflirajo z vejami, a ko naredim »škljoc«, vsi vse spustijo in pridejo gledat fotografijo na zaslonu. In tako nekajkrat, zato smo prišli s kamuflažo samo do začetka, ko naredijo osnovo za pasom. Pa tako rad bi videl gozdnega moža. Po moje bi bili videti kot pri nas poznani Zeleni Jurij. Zanimivo, Veda v prevodu pomeni ljudje iz gozda.
Zaradi stalnega skakanja za kamero, jim oblačilo iz vej ni uspelo dokončati. Z Rango nama je že začelo zmankovati vode. Domačini jo pijejo iz jezera. Sam se ne bi hecal in sem vprašal, če lahko zakurimo ogenj in vodo prekuhamo. Ranga je takoj rekel super, imam s seboj nekaj čaja. Hitro se zmenimo, da želiva vodo prekuhati. Prinesejo nekaj kamnov, Uruvarige pa bo ogenj zakuril po domače (kremen, netilo, kovinsko držalo). Vse stvari, ki jih potrebujejo za preživeti v gozdu, nosijo s seboj (ali na rami ali v zavihku cunje - oblačila na sprednji strani). Kremen in kovino dajo najprej meni v preizkus. Kot otroci smo dva kremena tolkli med seboj za iskro. Z manjšim narezanim kovinskim držalom mi je šlo še toliko lažje.
Nad ogenj so pristavili lonec z vodo in veselil sem se že požirka čaja. A Uruvarige je začek oddajati glasove, bila je ritualna pesem, ostali so plesali okoli ognja. Vsake toliko časa je Uruvarige vejo pomočil v vrelo vodo in jih poškropili, plesali so vse hitreje. Ples se je končal pred Uruvarigem, ki je lonec vzel, tudi mene z vročo vodo »blagoslovil« in s tem odgnal zle duhove. No zdaj sem po njihovo še krščen. Dajmo zdaj novo vodo zavreti, da končno pridemo do pijače. Ranga je pripravil odličen čaj. Konec koncev je Šrilanka znana po njem. Skuhal ga je toliko, da sva si lahko še za kasneje napolnila plastenki, saj bo treba spet dolge kilometre peš do avta.
Čaja še pretočila nisva, je na vročih kamnih že zacvrčalo. Na njih so dali manjše ribe iz jezera in še nekaj manjših kosov mesa. Samo napol so ga spekli in že ponudili. Pri plemenih glede pojunega ni tako lahko reči ne, kot doma. Na hitro sem se znašel in hitro pokazal na ribo. Ranga pa je moral poizkusiti meso. Se pa nisem usedel na tla ob ogenj. Ribo sem pojedel v stoje. Po tleh je bilo vse povsod od rdečih plunkov. Še med tem, ko so jedli ribo in meso, so si nove liste zatikali za dlesni.
Odžejan in sit po okusnih ribah, sem si želel še kaj zanimivega iz njihovega življenja fotografirati. Vendar ni bilo enostavno, saj jih je še vedno zanimala vsaka posneta fotografija. Ranga jih le nekako prepriča, da niso stali za mano takoj po posnetku. Zdaj je šlo glede fotografije lažje.
Uruvarige je pokazal, kako uspavajo otroka in kako z urokom in vrženo sekiro odženejo slona.
Počepnil je na tla, z obema rokama prijel konec sekire in jo predstavil kot da pestuje otroka. Med tem je pel.
Naredil sem še kratek video in spet napaka, da sem pokazal. Zdaj so se vsi želeli videti v gibljivi sliki. A je bilo lažje. Zdaj tudi ko sem nehal snemati, sem se delal kot da še snemam in so prikaz opravljali naprej.
Na Šrilanki je še vedno na prostem več kot 5000 slonov. Ti večkrat zaidejo med ljudi, sploh tja kjer so pridelki. Vede se, če je treba postavijo slonu na pot. Uruvarige začne na glas govoriti. V bistvu govori slonu in na koncu vrže sekiro v grmovje. V istem trenutku je po moje še nekaj preklel in bogatu pljunil v travo. Baje, da je slon pobegnil.
Fantje so demonstrirali lov živali, nato pa še zaplesali okoli navideznega ulova. Malo hecno sicer izgleda, a danes še vedno lovijo in se z lovom tudi preživljajo. Škoda le, da si prej tiste kamuflaže iz vej niso naredili v celoti. Pa vendar. Niti vedel nisem kaj lahko od obiska Ved pričakujem. Pa so me špricali z vodo, ata poje uspavanko, spekli so ribe in še kažejo kako lovijo z lokom in manjšimi kopji.
Še sam sem se poizkusil v streljanju z lokom (uporabljajo ga kot lok s puščicami ali kot fračo s kamni). Puščice so lesene in jih ne namakajo ali mažejo s strupi.
Za konec so razkazali svoje izdelke (nakit, okraske, ki odganjajo zle duhove, vaze). Vse je narejeno ali iz lesa ali iz jelenovega rogovja. Uruvarige mi je dal okoli vratu lesen obesek, v katerem je iz kosti vstavljena podoba, ki ponazarja ljudstvo Vede. Najmlajši fant je šel do ene izmed koč, če jih sploh lahko tako imenujem saj ni ne sten ne vrat, le streha iz palmovih listov. Prinesel je divji med, ki je bil še v satovju. To je njihov najbolj cenjeni in težko pridobljeni priboljšek.
Ranga je že ob nakupu betel listov in oreškov povedal, da jim darila dava na koncu. Ker smo se oddaljili od prejšnje lokacije, sem si sedaj lahko izbral za vsesti še ne popljuvano deblo. Vsakemu posebej sem v roke nalagal betel liste. Ob vsaki novi rundi, ko sem liste počasi vlekel iz vreče so bolj cmokali in zadovoljujoče grgrali neke besede zahvale. Ko so bili že vsi razneženi zaradi betel listov, jim je Ranga dal še betel oreščke. Ti so tako trdi, da je bolje, da jih stolčeš. A njim so posladek takoj za medom. Lotili so se jih kar z zobmi. Škrtalo je in tako so cmokali, da jih je bilo veselje slikati in zajeti kos videa. Zdaj se niso več zmenili za videti se na zaslonu. Imeli so bolj pomemben opravek s slastnimi oreščki.
Uruvarige pristopi in me objame. Hoče se fotografirati z menoj. Pa še eno skupinsko in obvezen pregled fotografij. Obljubim mu, da bom nekako preko Range dostavil fotografije. Uruvarige stopi še do Range. Sem mislil, da ga bo objel kot mene.
A kot sem razbral, se je zanimal za njegovo denarnico. Ranga jo s strahom podobnim kot, ko sva prvič videla Vede, vzel iz zadnjega žepa. Vedel je zakaj. Uruvarige si bo iz nje izbral en listek, po naše bankovec. Ranga mi je že prej povedal, da vedo kaj je vrednost denarja, saj lahko v oddaljenih vaseh tudi kaj kupijo. A ne vedo njene vrednosti kot enote. Številk ne poznajo. Tako si Uruvarige izbira pomemben listek po njemu zanimivi barvi. Kot sem opazil je izvlekel tistega za 100 rupij. Prej je prešlatal vse druge in prav videl sem kako je Ranga prebledel, ko je šel mimo tistega z najvišjo številko. Ranga je na koncu prišel dobro skozi. No jaz sem, saj mu moram še plačati za ta izlet.
Še zadnjič si stresemo roke, odkimamo z glavo in rečemo, hondai. Fantje hvala za vse.
Dan se je že gibal v pozno popoldne. Eden od fantov naju je spremljal do avta. Čeprav grdo rečeno, sva bila zaradi vonja kar zadovoljna, da sva šla po kolovozu naprej sama. Utrujen, a zadovoljen z videnim, sem se prepustil vožnji. Ko sva prišla na asfaltno cesto sva si vzela samo nekaj tekočine in gas do hotela. Rad bi iz balkona sobe ujel še sončni zahod. Prejšnji dan mi je nekaj oblakov pokvarilo ujeti veliko rdečo kroglo nad hribom. Ob prihodu v hotel sem Ranga z veseljem povabil na pivo. Na hitro sem skočil v sobo po želeni posnetek. V baru se nisva dolgo zadržala. Pivo in v roke sem mu stisnil dogovorjenih 5000 rupij. Splačalo se je obema. Hvala Ranga. Amandi se zahvalim jutri.
Spet bo treba zgodaj na pot. Amanda me je povabila k njej domov na obisk družine, tam nekje "bogu za hrbtom". Ranga je ob pitju piva nekaj mencal. Na koncu le reče in se ponudi, da me pride iskat v hotel in bi šel z menoj na obisk k Amandi. Se mi je zdelo, da mu je dekle všeč. Meni pa je bilo tudi vredu, da imam prevoz do glavne avtobusne postaje in, da imam sopotnika tja za v hribe. Amanda naju bo počakala na domači postaji.
In s takimi dogodki na FotoPOTEPih je obisk dežele še bolj sladek.
Za konec
Če greste na Šrilanko in bi še radi ujeli dokaj pristen način življenja Ved, kar pohitite.
Že tisočletja lovijo in nabirajo. A tiste še pristne, boste našli le vzhodno od mesta Kandy, v predelu nacionalnega parka Maduru Oya. Njihov življenjski slog je odvisen od tega kaj jim nudi džungla, vsega onega kar raste in kar se tam giblje.
Mislim, da bodo v kakšnem desetletju Vede iz džungle izrinili. Premaknili jih bodo bližje klasičnemu načinu življenja. Tradicija in njihova tisočletna kultura bo izvenela, videli jih bomo samo še v turistom namenjenih vaseh. Nova generacija, ki je zdaj že v šoli, bo diplomirala in se bo prisiljena še bolj zliti v sodobno družbo.
Sam sem vesel, da mi jih je uspelo fotografirati še v dokaj tradicionalnem načinu življenja. Ker na to, da jih bom obiskal niti nisem bil pripravljen. V bistvu je bil splet lepih okoliščin. Upam, da jih bom lahko obiskal še kdaj in fotografsko naredil boljše delo. Tokrat je bilo vse skupaj glede fotografije bolj na hitro in reportažno. Zdaj pa vem kako in kaj. Pa vseeno, bilo je enkratno!
Ob opisovanju krajev in lokacij, vedno podam oceno od 1-5, glede na moj osebni popotniški in še posebej na fotografski vtis.
Potovanje / 5
Šrilanka je magična popotniška destinacija. V tem smislu nudi res veliko. Duhovnost, ajurveda, prijazni ljudje, templji, menihi, glasnost, vrvež, plaže, parki, celotna ponudba, vse je za popotnika še kako zanimivo. Če imate čas, v Kandy povprašajte ali kdo nudi obisk Ved. Ko vam bodo govorili kam vas bi peljali, bodite pozorni ali vprašajte, če greste v njihovo vas s kočami. Če ja, potem vas bodo peljali k že turistom pripravljenim skupinam.
FotoPOTEP / 4
Dogodek kot ga nudi obisk Ved fotografsko ni nek superlativ. Vseeno pa nudi veliko v smislu reportaže in arhiva načina življenja, kar hitro izginja. Za več bi moral pri njih ostati vsaj dva dni. V nekaj urnem obisku se jim komaj prilagodiš in so bolj odprte popotniške oči.
