V samo enem letu je za nami že naš tretji FotoPOTEP na eksotični otok Bali.
FotoPOTEP Bali v VIDEO zapisu.
Vmes smo bili še maja na FotoPOTEPu v Namibiji in oktobra v ZDA. Iz toplih balijskih 35 stopinj in visoke vlage, ki ogreva nas in vlaži naše majice smo po končani delavnici padli direktno v sneg. In to dobesedno. Vendar ta sprememba prija in te še bolj vleče z mislimi nazaj. Po vsakem fotopotepu je tako, da te lahko še kakšen mesec dni drži nostalgija. Bali je prva destinacija e-Fotografije, kamor smo naredili pravi exotični fotopotep. No, za kolege po Evropi in ZDA so kot exotična destinacija že nam bližnje Benetke. Jih ni malo, ki sanjajo, kako bi jih vsaj enkrat lahko obiskali s fotokamero v roki. Nam pa so postavljene dobesedno pred nos, saj so oddaljene zgolj dve in pol uri vožnje.
Bali, ja Bali pa je nekaj drugega. Do tja je kar 14.000km in posledično ure in ure sedenja v letalu. Prvič smo leteli v enem kosu preko Dunaja na Tajvan celih 12 ur in na to še pet ur do Balija. Na drugi in sedaj tretji fotopotep na Bali smo leteli preko Benetk v Dubai, nato v Jakarto in naprej na Bali. Tako smo dolgi dvanajst urni let delili na časovno krajše in si na letališčih malo pretegnili noge.
Vsi, ki še nimate za seboj tako dolgih letov si kaj hitro rečete, le kaj je tega treba. To je predaleč. Toda spoznati in videti nov svet, drugačne fotografske motive in način življenja hitro vse odtehta. Enostavno pozabiš. Ob prvem prihodu na Bali nisem vedel kaj me/nas čaka. Zanašal sem se na Andreja, slovenca, ki že pet let živi na Baliju in ima štiri vile, kjer smo bili nastanjeni. Kot marsikateremu novemu udeležencu si tudi sam prvič nisem predstavljal kam grem in kako bo z nastanitvijo, vodenjem... Kontakt s slovensko besedo na letališču po več kot dnevu letenja in vstop v vile pa nikogar ne pusti ravnodušnega. Še danes mi gre po glavi bazen oddaljen le nekaj metrov od postelje in že kar stalnica Andrejeve besede gremo, gremo, ko nas priganja k mojim izbranim fotografskim motivom naproti. Le kaj mi je tega treba si včasih rečem ob zgodnjih jutranjih urah. Sam bi še kar ležal in užival sonce v teh zgodnjih zimskih dneh. Kar si hotel Matjaž, imaš! In lepo gremo. Nismo prišli lenarit kot večina pravkar poročenih Andrejevih gostov, po domače povedano »hanimunarjev«.
Že po prvem fotopotepu na otok Bali sem zapisal naslov »fotografiram za nasmeh«. V enem letu se ni prav nič spremenilo, le spoznali smo še nove, za fotografa boljše lokacije. In zakaj toliko pišem o nasmehu. Ker že pred odhodom vsakemu fotografu razlagam, da se po naši exotični delavnici na Baliju ne bo več spraševal kako fotografirati portret, oziroma se celo bal pritisniti na sprožilec ob pogledu na ta živi motiv. Če se pri nas kar nekako bojimo kaj bodo mimoidoči rekli, oziroma nas že močno omejujejo razno razne pravice glede fotografiranja in predstavitve portretov, pa je na Baliju povsem drugače. Hitro spoznaš, da se ob toplem nasmehu in pogledu vsak želi fotografirati. Joj kako so veseli, ko jim pokažeš fotografijo na zaslonu. Ko pa jim damo še fotografije na papirju iz našega prejšnjega fotopotepa je izraz na obrazu neverjeten. Kot bi gledali nekaj, kar ni mogoče. Res so veseli svojih fotografij. In novo poziranje se začne.
Vsem fotografom na naši fotodelavnici na Baliju je treba na začetku dan ali dva govoriti, da ni treba za fotografiranje portreta uporabljati teleobjektiv. Kot doma vsi stojijo oddaljeni od portretiranca pet ali več metrov in škljoc, škljoc. Tako smo res vajeni doma, ko mnogi boječe kradejo portrete na ulicah, trgih in so od njih preveč oddaljeni. Pri taki oddaljenosti portretiranec niti ne ve, da ga želimo ujeti v njegovem pristnem trenutku. Če nas zagleda pa se le redko kdo nasmehne in nam podari sproščen portret. Za to so moji prvi nasveti vedno namenjeni temu, da za portret jemljemo krajše goriščnice in se mu raje približamo na meter ali dva. Tisti, ki imate fiksne 35 ali 50mm objektive hitro spoznate čemu so lahko uporabni. Predvsem pa pomen globinske ostrine dobi drugo dimenzijo. Sedaj lahko še prostor komponiramo v fotografijo portreta.
Poleg portretov so riževa polja druga zanimivost in za krajisnkega fotografa nekaj posebnega. Prva polja vidimo že kar iz vile, oziroma se začno ob njenem robu. So nam dobesedno pred nosom. Tokrat so jih ravno orali in začeli s sajenjem novih sadik. Tako smo lahko fotografirali sajenje riža kadarkoli se nam je zahotelo. Pravi privilegij. In kar ne moreš verjeti, da se ti ljudje celo nastavijo pred kamero. Najbolj pogumni bosi stopimo v pravkar zmleto blato in fotografski užitki so lahko podvojeni.
Zopet smo obiskali ena najbolj znanih terasastih polj, Tegalalang. Če prideš tja kot turist, te postavijo ob cesto in občuduješ pokrajino. Če si lahko privoščiš plačaš in lahko užitke spremljaš iz posebnih s streho narejenih kočic. Prav lepo ti znajo zaračunati mir in poseben pogled. Mi pa lepo prav v njih. Bemtiš, težka je. Enih 200 strmih metrov višinske pa narediš dol, gor, po terasah. Vmes pa fotkanje, postavljanje domačinov pod pravo svetlobo in poleg vzdihov zadovoljstva, da smo v tem zlatem raju se sliši samo škljoc fotokamer. Riž sadijo tri krat letno in ni nekih točnih pravil kdaj se sadi, kdaj se žanje. Bolj se držijo pravila polnih lun. Tokrat smo prišli tik pred žetvijo in polja so bila zlato rumena. Za to v tem času nismo doživeli tiste Bali zelene barve kot pred letom dni, ampak zlato.
Druga nam zanimiva polja so v bližini kraja Selemadeg. Seveda je teh polj kolikor želiš. Vendar je le nekaj med njimi takih, ki fotografu nudijo neizmerne užitke in težke GB podatkov na pomnilnih karticah.
Na tokratnem tretjem fotopotepu sem ostal v vili Zala še en teden in imel možnost z Andrejem poiskati še nove zanimive lokacije. Če smo do sedaj ta kilometre dolga polja fotografirali samo v bližini ceste, sva se sedaj sprehodila med njimi daleč v notranjost in odkrila čudovito, nekaj km dolgo dolino riževih polj. Med njih, njihovo zeleno ali zlato barvo, ter prijazne fotogenične ljudi se s fotografi naslednjič zapodimo za nekaj ur. Posnel sem zadosti materiala, da sem lahko sestavil film o zlatih poljih in sprehodih med njimi.
Brez fotografiranja na peščenih plažah ne gre. Na Baliju so bele, kot črne. Črn vulkanski pesek dobro reže v podplate in je za daljše sprehode obuvalo še kako dobrodošlo. Kopanje v toplem morju, ki ima okoli 30 stopinj je nekaj posebnega. Visoki valovi te vodijo gor in dol ter kar porinejo iz vode na vroči pesek.
Tople tropske vode so bogate z raznoraznim podvodnim življem. Vsak fotopotep na Bali nam odkrije nekaj novega, še bolj zanimivega. Še dobro, da smo fotografi in sem s seboj vzel tudi podvodno fotokamero. Doživetje s podvodno masko je bilo za vse nas popolno. Na enem metru globine nam je vse na dlani, predvsem pa čudovite barve rib, zvezd, koral...
Drugič kar postavim fotokamero pod vodo, vklopim snemanje videa, namečem kakšno hrano okoli kamere in barvni plavajoči šov bo vsem predstavljen.
Na Bali ne gre mimo sončnih zahodov. Ali smo bili pri znanem templju Tanah Lot, na plažah Jimbaran, Ulu Watu ali se samo peljemo ob plažah proti zahodu. Sonce nas je vedno nizko božalo in pričaralo zanimive svetlobe. Tokrat so nekateri udeleženci dobili enkraten sončen zahod kar iz vile, ko je nizka topla svetloba padala na pravkar zorana in z vodo natopljena polja tik pred sajenjem novega riža.
Na tretjem fotopotepu smo doživeli redko dosegljiv fotografski dotik z jutranjim soncem. Mislim na sončni vzhod iz enega izmed vulkanov, ki še vedno piha vročo paro in vsake toliko desetletij v zrak spusti dim in po vznožju lavo. Gora Batur je visoka 1717m, najvišja gora Agung ima celo preko 3000m. Že ob dveh zjutraj smo vstali in se odpeljali do vznožja, kjer je veliko jezero. Še temna sled lave kaže, da od zadnjega izbruha ni daleč.
Ob četrti uri, še v močni temi smo se z vodičema podali na pot. Prvi del poti je lepo položen, drugi že malo bolj strm, zadnji del pa se dvigne in že grizemo kolena. Še dobro da smo hodili s pomočjo svetilk in ni bilo moč videti strmine kot samega vrha. Vendar nam je bila ena stvar še kako po godu. Na višini ni bilo več tiste sparine in dalo se je lažje dihati kot v nižini. Vmes nas je lepo hladila še megla. Na vrh smo prišli malo po šesti uri, ko je iza najvišjega vulkana (3148m) po imenu Agung že začela prihajati modra svetloba.
Omenim naj, da so vrhovi vulkanov večji del časa obdani z oblaki in iz njih ni nekega božanskega razgleda. Torej za fotografa nič kaj vzpodbudno, da po noči leze nekam kjer ga lahko pričaka megla. Te imam sam dosti doma. Toda, tokrat je bila sreča na naši strani in svetlobni šov se je lahko začel. Vodič Yon je dejal, da te sreča z jasnim nebom čaka samo okoli deset krat v letu. Sprva kar malo vzhičeni nad prvimi žarki smo iskali prave nastavitve in kote snemanja. Poleg nas je bila še skupina iz yoga šole, ki so peli svoje pesmi ob sončnem vzhodu. Čudovit občutek, da si na Baliju a tako visoko in namesto vsakodnevnega sončnega zahoda čakaš vzhod. Sonce se je hitro, prehitro dvigovalo. Smo le v neposredni bližini ekvatorja. Še nekaj idej glede postavitve statistov, ki so poleteli k svetlobi, naredili smo kratko šolo kako delovati z bliskavico za doosvetlitev motiva v močno sončno proti svetlobo in sonce je že bilo visoko nad nami.
Vsega je enkrat konec. Tudi z našim fotopotem ni nič drugače. Vsi smo si bili edini, da je vse skupaj kar prehitro minilo. Toda, končaš takrat ko je najslajše in spomini za vedno ostanejo. Ena skupina je morala domov, druga je odšla za nekaj dni še na sosednji otok Sulavesi, tretji smo ostali v vilah, raziskovali otok in seveda, nočno življenje v Kuti.
Na naših exotičnih fotopotepih spoznamo, da ima večina udeležencev sedaj prvič posnete tudi tiste »prave« dopustniške fotografije, ki nas bodo še dolgo spominjale na vse lepote otoka in ostalo turistično ponudbo. Ja res je, bili smo občasno tudi čisto pravi turisti, a s to razliko, da s fotokamero v roki in tudi v teh trenutkih iskali najboljše lokacije ter motive in nastavitve na fotokamerah.
Fotooprema
Če gremo na fotopotep pomeni, da s seboj vzamemo fotografske kamere. Pa ni nujno, da vsi. Bali je znana eksotična turistična lokacija in z nami gredo tudi pari, kjer njemu ali njej ni veliko do fotografiranja. Ponavadi smo še vsakega »anti« fotografa pripravili vsaj toliko do fotografiranja, da je fotografiral za družinski fotoalbum. Če je le možno dobiti opremo rad tudi pomagam pri izposoji objektivov ali ohišja. Nikon nam je priskočil na pomoč z dodatnimi baterijami in objektivi. Brez podvodne fotokamere na Bali ne gremo. Sam v večini primerov s seboj vzamem kamere, ki so trenutno najbolj zanimive za test. Moj fotonahrbtnik je na fotopotepih težak okoli 10kg. Vam ni treba s seboj jemati toliko opreme. Na naših sestankih pred odhodom se pomenimo tudi o opremi, predvsem pa svetujem, da imate s seboj še kakšno rezervno baterijo in zadosti spomina na karticah. Vsak večer lahko prenesemo podatke iz kartic na računalnik in zunanje diske. Tako so lahko varno shranjene vse fotografije. Na novembrski fotopotep sem vzel v preizkus tri kamere. Canon EOS 60D, Nikon D7000 in Panasonic LX-3. Za podvodno fotografiranje pa še Pentax W90. Sem pa naredil zanimiv kompromis pri objektivih. S seboj nisem vzel ozkih goriščnic, torej teleobjektiva. Najdaljša goriščnica je bila 85mm. Bolj sem se posvetil širokemu kotu. O vsej opremi bom zapisal poseben preizkus. Odlično se je izkazal objektiv Sigma 8-16mm. Za eksotično fotodelavnico, eksotični objektiv. Poleg njega še Sigma 17-70mm, Nikkor 35mm in Nikkor 85mm macro. Še zanimivost. Na tem fotopotepu je bila od kamer DSLR med udeleženci vidna samo znamka Nikon.
Za konec
Na fotografijah in v zgornjem video ste videli naše prvo eksotično fotopotepanje. Verjemite, da je to fotografsko izkušnjo vredno doživeti, pa če ste fotograf začetnik ali profesionalec. Prvemu pomagamo z osnovami, drugemu z najboljšimi lokacijami in dogovori z domačini. Spoznati je treba predvsem to pristno prijaznost ljudi, način dela in življenja ter tisto tudi pomembno, prijazen turizem, možnost nakupa vsega razen alkohola (pivo ne šteje) po cenah, ki jihdoma lahko samo sanjamo. Enostavno povedano. Eksotična fotodelavnica na Baliju z e-Fotografijo vas popelje nekam drugam, v popoln fotografski raj. Pokrajina navduši, zelena ali zlata barva te napolni z energijo, sončni zahodi spomnijo na romantiko, ljudje vas začarajo in nasmeh ter veselje vas bosta spremljala še dolgo časa tudi doma. Ja doma, kjer je vse to že zdavnaj izginilo in nas je spremenilo v trde maske brez nasmeha in stroje, katere iz dneva v dan programirajo, da samo še hlepijo po več in več. Naša eksotična fotodelavnica vsaj za nekaj časa ustavi ta nori čas in nas spomni, da smo ljudje nekaj drugega kot stroji, ki delajo in poslušajo informacije enako iz dneva v dan ter nas na koncu hitenje, pretirano delo in hlastanje za številkami, krivuljami, denarjem naredijo nesrečne in kažemo mrke obraze. Na Baliju vsaj za nekaj časa uidemo kruti domači realnosti, medijem z motom "samo slaba novica je dobra novica", fotografijam iz teme kot jo sam imenujem »tuga, jad i bol«, ter vojnih grozot.Na Baliju preko fotokamerezopet spoznamo, da se lahko živi tudi drugače. Za konec pa še tisto najbolj pomembno. Fotografi smo z motivi bogato poplačani, saj na naši fotografski delavnici spoznamo, da je tudi nasmeh nalezljiv. Ime balijske eksotične fotodelavnice zato tudi poimenujem, FOTOGRAFIRAM ZA NASMEH! Še več nasmehov in drugih fotografij iz naše eksotične fotodelavnice si lahko ogledate na naslednjih straneh.
Srčno si želim, da bi lahko bil vsak fotograf enkrat deležen teh motivov in veselih nasmejanih ljudi. Nastanitev v vilah Zala je na koncu samo še pika na i.
In zakaj je naša e-Fotografija fotodelavnica na Baliju nekaj posebnega. Celovit fotografski pristop je tisto, kar nudi več. Tudi če smo na povsem turistični lokaciji, naredimo iz tega nekaj več. Torej z nami ni počitka v klasičnem smislu in nikakor to ni klasična turistična ponudba. Je prijetno fotodelo in fototuristično potepanje. Fotografsko delo in iskanje motivov nas napolni z novo energijo. Še celo tisti spremljevalec ali spremljevalka, ki jim do sedaj fotografiranje ni bilo pri duši, so spoznali kako lepo je imeti fotografijo iz prijetnih lokacij. Ko je treba, pa se tudi malo ustavimo in gremo po nakupih ali na plažo. Toda zopet ne brez fotokamere, saj nas tam že čakajo novi motivi. Kdor želi fotografira, kdor se želi samo sprostiti na peščeni plaži in topli vodi med valovi pa pač po svoje. Zvečer, ob pregledu fotografij pa vsi utihnemo in že nestrpno pričakujemo kaj fotografskega bo prinesel nov dan.
Kolega, ki je tudi bil na Baliju je ob svoji fotografiji porterta zapisal; "Če hodiš peš, srečaš tiste, ki hodijo peš, če se voziš vidiš bežno ljudi. Če letiš, ne vidiš ničesar.......zato hodim peš". In na naši eksotični fotodelavnici se večkrat ustavimo in gremo peš. Tako v riževa polja, v vas kot na plaži. Le zato, da srečamo ljudi in ujamemo njihov nasmeh. Zato je naslov fotodelavnice "FOTOGRAFIRAM ZA NASMEH" povsem na mestu.
