Prvega stika z južno poloblo se komajda spominjam. Po večurnem kinkanju v letalu iz Benetk v Dubai in nato iz Dubaia v Jakarto sem precej omotičen zakorakal po letališki stezi in prvi vtis iz neznanega sveta je bila vlažna vročina, iz katere je puhtel težek, tropski vonj. Od končnega cilja so nas ločile le še obmejne formalnosti in krajši polet do Denpasarja na Baliju. V Denpasarju je bil že večer, pravzaprav noč, ki se ob ekvatorju spusti skorajda takoj, ko zaide sonce. Tudi tu je bil vonj moja prva zaznava. Na letališču je dišalo kot v templju, po sandalovini, frangipaniju in vaniliji. Kljub utrujenosti od dolge poti se je v meni v trenutku zbudila popotniška žilica, utrujenost je izginila in stopil sem v toplo tropsko noč, poln vznemirjenja in pričakovanja.
Naša gostitelja, Andrej in Ida, sta nas čakala pred letališko zgradbo. Kar nekako ne pričakuješ slovenščine v tem daljnem, drugačnem svetu, ko ti toplota, vonjave, eksotični zvoki in prizori vsi govorijo, da si daleč od doma. In če bi nasmejanega Andreja s pojočim brežiškim naglasom še nekako sprejel, pa so slovenske besede iz ust črnolase, temnopolte lepotice Ide zazvenele nenavadno in svečano, kot nek nov, neznan jezik, ki ga po čudežu takoj razumeš.
Vožnja do našega domovanja, imenovanem Vila Zala, je bil tisto, kar imenujemo kulturni šok. Množice motoristov na skuterjih in vespah so brenčale vsepovsod okoli nas in drle po cesti kot hudournik. Videti je bilo, kot da se je vsa mladina na Baliju istočasno pognala na cesto ter neustavljivo in vratolomno kot kamikaze brzi nočnemu življenju v objem. Izkazalo se je, da to ni nič posebnega, množice brenčečih motorjev so na balijskih cestah vsakdanji pojav.
V Vilo Zalo smo prispeli okrog polnoči. Bil sem malce otopel od celotne poti, ne zares utrujen, pa vendarle, počutil sem se, kot da moja duša še sopiha za mano, morda nekje nad Bengalskim zalivom po sledeh reaktivca hiti skozi noč. Odložili smo prtljago in posedli ob mizi, obloženi z mangom, ananasom in papajo. Od tu naprej je bilo vse kot v pravljici. V hipu je čas začel teči počasneje, noč je bila mirna in topla in obdajalo nas je čudovito okolje naše zale vile, razkošno in domačno hkrati. Sproščeno smo kramljali ob bazenu, obdanem s frangipaniji in orhidejami, srebali papajin sok in kovali prijetne, vznemirljive načrte. Dolga pot je bila za nami, zdaj smo bili tu, v temi so se skrivali obrisi kokosovih palm in tropskih ptic. O, ja, tukaj se bo dalo biti, smo vedeli vsi. Nič več se nam ni mudilo spat.
Naslednje jutro, po slastnem zajtrku in obveznem skoku v bazen, se je pričelo resno delo. Jutranja svetloba je razkrila, da naše vile stojijo sredi riževih polj. Nekaj drobnih postav s koničastimi slamniki se je sklanjalo nad nasadi, videti je bilo, da ponekod že pripravljajo naslednjo setev, drugod pa je še valovalo zrelo klasje. Deček sredi polja je z glasnimi vzkliki in ploskanjem odganjal ptice, ki so brskale za riževimi zrni.
Romantike je bilo na mah konec, zapele so zadrge fotografskih torbic in nahrbtnikov, na dan so se prikazali teleobjektivi, bliskavice, stojala, izbuljeni širokokotniki, zarožljali so Nikoni in Canoni in pognali smo se po ozkih in spolzkih travnatih stezicah med blatnimi nasadi riža.
Tako se je začelo naše fotografsko raziskovanje tega daljnega in čudovitega kotička sveta. Nadaljevalo se je vse dni in vmes tudi kakšno noč, ko smo neutrudno križarili po tem delu otoka ter sledili dolgemu seznamu motivov in prizorov, ki ga je Matjaž, šef e-Fotografije načrtoval za naše foto doživetje.
Imeli smo pestre načrte, od znamenitih terasastih riževih polj Tegalalang, do pisanih tržnic, vasi in templjev, od lova na nežno jutranjo svetlobo, ki traja le hip, do barvitega sončnega zahoda. Nič ni kazalo, da bo Matjaž kaj izpustil ali da mu bo zmanjkalo zagona.
Zjutraj je videti nekoliko utrujen - zadremal sem za urico ali dve, pojasni. Čez dan mu kljub temu ne zmanjka moči, neutrudno nas vleče naprej, pohiteti moramo, če naj ujamemo pravo svetlobo, nas vzpodbuja. Navdušen je kot mi vsi, pa čeprav je že tretjič v letu dni na Baliju. S profesionalno spretnostjo se zna elegantno zmuzniti na pravi položaj za posnetek, noben motiv mu ne uide, obenem pa vsekozi s tistimi, ki rabijo nasvet ali pomoč okoli opreme.
Ko se zvečeri, takrat se Matjaž zares razživi. Najsi pregledujemo fotografije tistega dne, ali poslušamo zgodbe z daljnih potovanj, ali pa se lenobno namakamo v bazenu, ne zmanjka mu šal, idej, ne fotografskih nasvetov, ne življenjskih modrosti in ne pristne zezancije. A gremo ven, u lajf, se domisli, že smo v kombiju in nato skozi ozke, temne uličice odhitimo naravnost v razbeljeno srce nočnega življenja. Matjaž še vedno slika in snema, vešče žonglerje, ki vihtijo goreče bakle, izzivalne plesalke, ki se v visokih petkah omamno zibljejo na točilni mizi, in znajo gledati tako, da se ti zdi, da se smehljajo samo tebi.
In potem, ko smo spet nazaj v vilah in modrina na vzhodu že naznanja nov dan, je Matjaž že spet videti malce utrujen in pomečkan. Treba bo zadremati kako urico, reče, a se ne zgane, preveč je luštno, škoda bi bilo iti spat. Nato zajtrkujemo, kar v bazenu, med cvetovi, ki so ponoči popadali na gladino, in utrujenosti ni več, pred nami je spet dan, poln načrtov. Spet bo treba izpolniti program, priti na pravo mesto in ujeti pravo svetlobo. Tako je to z našim Matjažem.
Tudi sam nisem zaostajal, povsod sem hotel biti zraven, ničesar nisem smel zamuditi. Nikamor se nisem premaknil brez fotoaparata. Neskončno sem trpel, ko so mimo oken kombija brzeli templji, polja, nenavadna domovanja in njihovi nenavadni prebivalci, prizori vsakdanjega življenja, slikoviti, mistični, prav nič vsakdanji. Vse sem hotel videti, fotografirati, ujeti v objektiv in odnesti s sabo, posvojiti, hotel sem skozi fotoaparat tudi sam postati del tega eksotičnega sveta. Ko sem odhajal na pot, se mi je zdelo, da mi je popolnoma jasno, kaj in kako želim fotografirati, a to mi je zdaj le malo uspevalo. Obilje in bogastvo barv, motivov, pokrajin in obrazov, drugačna svetloba in drugačno nebo, vse to me je tako prevzelo, da sem slikal hitro in nagonsko, brez veliko misli in načrtovanja. Težko se je bilo zbrati in umiriti, razmisliti o svetlobi, o kadru, o perspektivi in kompoziciji, poiskati elemente, ki bodo na posnetku pričarali prizore, ki jih vidijo oči.
Zanimivih motivov nam ni manjkalo. Andrej nas je vedno znal popeljati na pravo mesto in Ida se je izkazala kot odličen fotomodel. Večerno svetlobo smo raziskovali na peščeni plaži, kjer so se otroci podili po plitvini, čedne mladenke so zasanjano zrle v daljavo, proti soncu, ki se je spuščalo v ocean, deskarji pa so lovili še zadnje valove pred temo. Sončni vzhod smo počakali na enem izmed balijskih vulkanov, obiskali smo vasico, kjer so se vsi prebivalci zarana zbrali, da s skupnimi močmi očistijo svoja domovanja in okolico. Na koralnem grebenu smo odkrivali podvodno fotografijo, povsod pa smo naleteli na prijazne domačine, ki so se potrpežljivo in dobrohotno soočili z našimi objektivi in bliskavicami.
Balinezijci so čudoviti ljudje. Lepi, sproščeni, prijazni, videti je bilo, kot da na vso moč uživajo v fotografiranju. Delavec na polju, ki v blatno vodo zasaja živo zelene riževe bilke, nam pomaha v pozdrav, žanjica v soparni vročini se srečno smehlja v objektiv. Otroci v šolskih uniformah se nam spakujejo in pozirajo, celo učiteljice se nagajivo nastavljajo fotoaparatu. Ali se mi sanja? Kako so lahko vsi tako dobrovoljni in srečni? Mar smo mi tam daleč na severu in zahodu pozabili kaj preprostega, a pomembnega, kar življenje naredi radostno?
Kot v sanjah je mineval dan za dnem in noč za nočjo. Živel sem življenje, ukradeno zimi, iztrgano vsakdanjim obveznostim, kratko, a polno in razkošno. Sopotniki, do včeraj neznanci, smo postali kot družina, tropski otok je postal kot dom. Ko se je približal dan odhoda, mi ni bilo žal, saj vem, da je vsega lepega, enkratnega enkrat konec. A kljub temu sem čutil, da delček mojega srca za vedno ostaja tu, med zlatimi polji in skrivnostnimi templji, pri Idi in Andreju, ki sta mi v kratkem času prirasla k srcu, med enkratnimi prebivalci Balija, ki poznajo skrivnost življenjske radosti.
Hvala Matjaž, ker si nas popeljal na ta čudoviti otok, hvala Ida in Andrej, ker sta nas sprejela kot prijatelje v vajinem zalem tropskem paradižu, hvala sopotniki, ki ste delili z mano te nepozabne dni in hvala tebi, življenje, ki ti nikoli ne zmanjka čarobnosti in ki znaš moje srce vedno znova napolniti s hvaležnostjo.
Avtor: Niko Slavičič
Predvsem udeleženke so se že opogumile in po prvih vtisih podale svoje mnenje.
Meta in Slavko Okusiti Bali skozi foto objektiv, ob mentorstvu izkušenih profesionalnih fotografov in poznavalcev Balija je nepozabno in zanimivo doživetje, ki nudi mnogo več kot običajna turistična potovanja.
Blanka Eksotična delavnica je bil pravi naslov za odločitev preživetja dopusta malo drugače. Verjetno nihče od nas pa ni pričakoval kako resnično eksotično ga bomo preživeli. Organizacija odlična, vila petična, družba daleč od sebična. Veliko smeha in dobre volje je izpolnjevalo naš vsakdan. Fotoaparati, ki niso zapustili našo dlan pa so porajali neomejeno število vprašanj. Na katera je strumno odgovarjal naš kapitan. Vse čestitke Matjažu in še veliko več takih delovnih potovanj.
Maja Občutki po naši fotodelavnici na Baliju so fenomenalni in upam, da me bodo greli še dolgo časa. Težko bi izpostavila kaj mi je bilo najbolj všeč, ker smo videli ogromno zanimivih stvari. Sama sem bila zelo navdušena nad pisanim živalskim svetom. Tako nad živobarvnimi papigami in navihanimi sloni, kot nad požrešnimi in nagajivimi opicami. Premagovala sem strah pred plazilci, ko sem se stiskala z iguano in božala pitona (no, tu bo treba še kakšna ponovitev, da se navadimo eden na drugegaJ). Res lepa in prostrana so tudi riževa polja. Zelena barva na splošno prevladuje na Baliju in je bila prava sprostitev za oči. Za romantične duše pa so poskrbeli oranžno obarvani sončni zahodi. Omeniti moram tudi ljudi, ki smo jih srečevali na našem raziskovanju otoka. Tako prijaznih in nasmejanih ljudi jaz še nisem srečala. Živijo skromno in preprosto, pa se s tem sploh ne obremenjujejo...in VEDNO so pripravljeni na fotkanje s širokimi nasmehi na obrazu. Ta njihova dobra volja je prav res nalezljiva. Za tako lepo doživetje pa sta seveda zaslužna tudi Andrej in Ida, ki sta nam predstavila Bali. In to tudi takega, ki ga ne vidiš na turističnih razglednicah. Da ne omenjam Vile Zala, ki je presegla moja pričakovanja. In pa hladilnika, ki je hladil Bintang, ki se je prilegel po naših napornih fotografskih podvigih. Jaz bi z veseljem podalšala delavnico za kakšnih par dni, ker je za nekaj stvari (ki sicer niso fotografske) zmanjkalo časa (npr. bungee jumping, parasailing, ogled otokov Gilli). Bali mi je dal veliko, predvsem pa me je končno zagrabilo »fotkanje«, ki bo sedaj med mojimi prioritetami. Hvala Matjažu in Petru za nasvete in pomoč pri učenju, predvsem pa za potrpežljivost, ki je pri meni še kako potrebna. Z Matjažem pa prav gotovo še grem na kakšno popotovanje! Z eno besedo jaz sem navdušena.
Katja in Zoran Že precej časa je poteklo, odkar smo se vrnili s čudovitega Balija. Kot da sva sanjala čas, ki smo ga preživeli skupaj. Nikakor se ga ne da vklučiti v "tukaj" in "zdaj". Doživeli in občutili smo utrip barvitega otoka, poiskali zavidljive motive, bili deležni neprecenljivih foto nasvetov in izkušenj ter si ustvarili nepozabne spomine.
In kakšen je Bali, ki sva ga doživela midva?
Fotogeničen Občudovan Topel Oblegan Pester Očarljiv Terasast Eksotičen Pisan
Prijazen Odkritosrčen
Bujen Avanturističen Lesketajoč Idiličen Junaški Unikaten
Ana in Vlado Vtisi, oziroma sedaj že spomini so vsekakor prečudoviti. V prijetni družbi nama je deset dni kar prehitro minilo. Bali tako majhen, pa tako raznolik in zanimiv nama bo ostal v prelepem spominu. Doživetja so si sledila eno za drugim. Dežela, ki si je niti v sanjah ne moreš predstavljati, ljudje in njihovi običaji so naju popolnoma prevzeli. Enostavno pozabiš na tegobe doma, ne veš več kateri datum je, koliko je ura....Prepustiš se uživanju, če pa je zraven še fotografska kamera, da beleži dogodke, ki so se kar vrstili potem je zadovoljstvo popolno. Zahvaljujeva se Matjažu za vložen trud z organizacijo in samo izvedbo delavnice in nasvidenje prihodnjič.
(Matjaž Intihar / e-Fotografija FotoPOTEP / Bali, april 2010)
