Aljaska ima svoj popotniški čar. Ker je to velika dežela, si moraš za njej obisk vzeti čas. 14 dni Aljaske je premalo, da bi spoznal vse glavne turitične zanimivosti, kaj šele, da bi jo raziskoval.
Aljaska je lahko fotografu prijazna dežela, res pa, da ni poceni. Vendar doživeti, kot s kamero ujeti trenutki vse poplačajo.
Doma razmišljaš kaj vse želiš videti na novem potovanju. Izbiraš lokacije in gledaš za motivi. Popotnik si želi predvsem spoznati več iz drugega dela sveta. Tisti, ki fotografira, hoče še ujeti zanimivo in želeno preko objektiva. S tem so spomini zabeleženi še v dodaten, bolj dolgoročen arhiv. Predvsem pa je fotografu čar, da ima potovanje in zanimivosti na njem ujete s svojo kamero.
Opisal sem že;
Kako potovati po Aljaski: Aljaska FotoPOTEP (uvod, prevoz, prenočišča
Posebni dogodki na Aljaski: Leteči avtomobili na dan neodvisnosti
Izlet do zgodovinskih rudnikov: Kennecott - rudnik bakra
Aljaska je ena izmed mnogim želena dežela. Večkrat tudi beremo, Last Frontier. Pa ne zadnja meja v geografskem smislu. Ampak meja, kjer je še možno preživeti. Če izgleda poleti vse skupaj zelo domače, se že avgusta lahko vreme hitro obrne in popotnik spozna, da ni vse tako enostavno. V divjini se hitro situacija spremeni, da je celo za življenje nevarno.
Za nas je Aljaska oddaljena dežela na severu, ki je popotniško še dokaj neodkrita. Poznana pa je iz mnogih knjig in filmov. Kdo še ni videl TV oddaje o sodobnih aljaških zlatokopih. Enako zanimivost kažejo serije iz družinskih domačij, do katere ne moreš priti drugače kot s čolnom ali s helikopterjem. Aljaska je opisana v zelo branih romanih Jacka Londona, Beli ovčjak in Klic divjine. Popotnikom pa na zanimiv in močno popotniški način s pomočjo filma, V divjino. V njem je po resničnih dogodkih predstavljeno potovanje na Aljasko in vse možne težave, ki jih prinaša prava divjina. Christopher McCandless (Alexander Supertramp), ki je ikona filma in mnogih popotnikov, je to spoznal v samo dveh mesecih. Žal je svojo neizkušenost plačal z življenjem, pa čeprav se je nastanil v starem avtobusu, ki je bil samo 50km oddaljen od prvega večjega zaselka Helly in glavne aljaške ceste.
Fotonasvet
Dobro se pripravite na fotografiranje v teh severnih razmerah. To ni izlet z barko na našem Jadranu. Zna biti tudi julija hladno (pod 10 stopinj), vetrovno in celo dež ni nič posebnega. Če tudi je na obali brez vetra in 30 stopinj, bo na vodi ob ledenikih z vetrom na ladji mrzlo, res mrzlo.
Valovi so lahko visoki in močno zibajo tudi veliko barko. V prvem delu plutja predvsem skrbite, da vas ne ujame morska bolezen. Glejte horizont in nikakor ne fotografij na vaši kameri. Ker piha ni veliko ljudi na premcu. Vendar po kakšne pol ure plutja le pojdite na premec in si tako zagotovite mesto povsem na sprednjem delu. Tisti, ki bi kita radi samo videli, se vse do prvega sporočila posadke ne premaknjejo na premec prav zaradi hladnega vetra. Da kita vidijo vsi, ladjo pred njegovim potopom vedno poskušajo obrniti direktno s premcem k njemu, zato bo vaša že v naprej zavzeta pozicija še kako dobrodošla. Kamero si nastavite že prej. Ob nemirnem morju ne nastavite predolge goriščnice, saj se zaradi gibanja lahko zgodi, da boste izgubili želeni ozki kader.
Kratki časi osvetlitve okoli 1/1000 sekunde so dobrodošli, za oster posnetek hitrega gibanja živali. Zato ne pozabite dvigniti ISO, da te čase dosežete. Predvsem bodite potrpežljivi in zelo priporočljivo, toplo, res toplo se oblecite.
Potrebujete goriščnice od 50mm naprej. Kakšni dolgi svetlobno močni objektivi so neprimerni, saj se ladja vseskozi močno giblje in ne morete ga nikamor nasloniti. Zoom objektiv 100-400mm je še nekako najbolj uporaben.
Tudi, če nimate fotokamere ne pozabite, da nam za zajem spominov lahko odlično služi fotofon (kot pravim pametnim telefonom iz mojega foto pogleda).
Gremo v fotolov na kite
Veliko je zmotnih mišljenj o Aljaski, a nekaj je res. Na voljo je veliko možnosti, da si ogledate in fotografirate kite, orke in druge morske sesalce. Nekaj izkušenj s fotolovom na kite sem si nabral tudi na Norveškem (Norveška - s fotokamero na iskanju kita glavača).
Glavne izhodne lokacije so tri. Dve sta močno turistični. Prva je mestece Valdez, druga Seward. Obe nudita celodnevne izlete do ledenikov in morskega življa. Tretja je iz glavnega mesta Aljaske Juneau, ki pa je turistično dostopen le s križarkami.
Katerokoli potovanje izberete za Alajsko, sigurno se boste ustavili v mestecih Valdez in Seward. Prvo je znano kot Aljaška Švica in kjer se zaključi aljaški naftovod, drugo po pristanišču za premog in štartu dirke z vlečnimi psi Iditarod. Pri obeh pa so v bližini ledeniki, do katerih se lahko odpravite peš. Tisti glavni in najbolj zanimivi pa so videni iz vode. In tu se začne naš FotoPOTEP s fotokamero na kite.
Iz obeh krajev je možen izlet na enak način. Na voljo so ladjice s ponudbo različno dolgih izletov in manjši čolni, ki so namenjeni ribolovu in ogledu kitov. Cene izletov se gibljejo med 80 do 200$.
Čeprav boste ob nakupu kart videli veliko fotografij kitov, celo takih, ki skačejo iz vode, jate kitov ubijalcev (ork), morskih vider in tjulnov, vam nikjer ne bodo 100% obljubljali, da boste vse to tudi zares videli. Razumljivo. Smo v divjini, na odptem morju in vse je odvisno od ne malo sreče. Kapitan in posadka z daljnogledi v rokah se trudijo, da bi nam našli čimveč živali. Od sreče pa je odvisno kaj uspemo videti. Za kite imajo tudi sonar, tako jih je lažje islediti. Žal je vse več omejitev in živalim se ne smejo približati na bližje od 100m. Res pa, da ni omejitev, če žival pride sama do nas.
Takoj ob izplutju že imamo možnost videti orla na nebu ali v vrhovih smrek, morske vidre, tjulne, njorke. Kdaj se pokaže še medved na obali.
Ob vsake videni živali kapitan upočasni vožnjo ali celo ustavi. Obrne ladjico na levi in desni bok, da lahko vsi vidijo živali. Včasih se na obali prikaže medved, ki išče hrano.
Nikamor se ne mudi, zato si čez čas kot fotograf lahko kar malo neučakan. Videl si že stoto morsko vidro, naredil kopico posnetkov, a pri novi bo zopet polovica potnikov vzdihovala in bila vesela ob ponovnem videnju. Ti pa kiti, orke, kje skačejo te velike živali iz vode, da bi dobil posnetek. Torej, tudi fotograf mora biti potrpežjiv, ali še bolje, najame naj svoj čoln in gre samo v iskanje kitov. Ja, šel sem že dvakrat in kot po murphyju, na ladjici sem doživel več. Velja zgolj zakon divjine in biti na pravem mestu ob nepredvidljivem času!
Kdor čaka, dočaka! Kot fotograf, ne sediš na toplem v notranjem delu ladja, ampak na krmi spremljaš in upaš kdaj kit pred tabo skoči iz vode. Ko smo izpluli, smo ob sončku bili v kratkih rokvih. Kmalu postane mrzlo, res mrzlo, saj ladjica ne gre počasi. Veter in hladen zrak ob ledenikih ti hitro jemlje temperaturo iz telesa. A vztrajaš in aleluja, dočakaš.
V daljavi se vidijo visoke plavuti ork, ki ob vsakem vdihu režejo v nebo. Kapitan usmeri ladjico proti njim in z vsako sekundo smo jim bližje. Sprva fotografiraš pikice, še malo in bo treba kamero s teleobjektivom zamenjati za tisto s širokim kotom. Menjati objektiva ni časa, zato sta priporočljivi dve kameri. Orke so že pred ladjo, v naslednjem trenutku ob njej in v tretjem že gredo proč. Kapitan obrne ladjo in gremo za njimi. Enkratno. Vidiš orke in ne samo to, uspejo ti lastne fotografije. Neprecenljivo. Gremo, zdaj pa samo še za kiti.
Fotograf vztraja
Po urah vožnje si že premražen do kosti, a še kar vztrajaš zunaj. V bistvu si že čuden, ker kaj hudiča delaš cel čas zunaj. Enim se že kar malo smiliš. Posadka ti pove, da na tem področju ni kitov, pa vseeno ne obupaš. Kako le bi. Pred nami so prvi veliki kosi ledu, na njih se sončijo tjulni. Ogledamo si ledenike (fascinantno a o tem v drugem zapisu) in po drugi poti kitom naproti.
Kosilo je, končno je spet mir na krmi. Sicer pa je turiste mraz že prej pregnal v toplo notranjost.
Kit, kit, se glasno sliši po zvočniku. In res, daleč naprej sem opazil prš vode. Ladjica dobi brzino in hitro plujemo kitu naproti. Zunanji del ladje se polni in vsi so v pričakovanju kita. Že iz drugih izletov vem, da je večini dovolj, da vidijo njegov hrbet in prš vode. Če se pokaže repna plavut pred potopom je že ekstaza. Nismo še bili dovolj blizu za fotografiranje, a če bi telefoni imeli zaklop bi se na ladji vseeno slišalo samo njihovo škljocanje.
Ne nisem bil zadovoljen. Kit je v miru plaval svojo linijo, se plitvo potopil, čez nekaj sekund puhnil prš vode in se zopet potopil. Vedel sem, da ko bomo prišli zelo blizu, bo močno vdihnil in višje dvignil hrbet ter se pripravil za daljši potop, da se umakne vsiljivcem. Samo na koncu je ta zaključek za fotografa trenutek zmage. Visoko dvignjena plavut je fotografska trofeja.
Turisti čakajo na ponoven prikaz kita, a tega vsaj 20 minut ne bo na površnje in še to najbrž ne v bližini ladje. Zdaj je končno čas, da se grem malo pogret.
Fotograf ne zdrži dolgo brez dela. Ponovno se toplo oblečem in grem na prazno krmo. Ne mine minuta že smo med njorkami. Te počivajo na vodi in ob naši bližini stečejo po njej in poletijo. Vse gre hitro, prehitro in težko jih je ujeti v objektiv.
Ko premražen že malo obupam, se kitov ples začne. Sprva niti ne dojameš. 15 tonska gmota se požene iz vode in z močnim pokom ter odrivom vode naredi spektakel. Ne nisem niti prijel kamere med tem dogodkom. Prvič sem videl nekaj takega, kar si si samo želel videti v sanjah. Kapitan pravi, še se bo igral. Zdaj čakam pripravljen s kamero. Toda kje bo prišel iz vode. Vse se zgodi v trenutku in ali mi bo uspelo poiskati ga preko objektiva, bo kamera izostrila, bom ujel dober trenutek. Čakam z enim očesom na iskalu z drugim spremljam okolico. Počutim se kot v vojski. Čakaš z očesom na križu daljnogleda, kje za grmom ali hribčkom se bo za trenutek pokazala čelada. Le da v boju s kitom ne gre za življenje. Gre zgolj za želeno fototrofejo. Začutim trenutek, pritisnem prožilo in dejansko, kit je v zraku. Škljoc, škljoc, dela kamera.
Ne vem, je ostro ni, adrenalin in veselje sta še kako prisotna. Še, še, daj pokaži se. In res, skok, dva, trije, pet... Niti štel nisem več. A po desetih sem bil že toliko umirjen, da sem ugotovil, dosti je. Ne da ne bi več slikal. A imel sem nekaj skokov kita, zgolj ozadje je bilo neprimerno in kaj čem s 100 slikami, ki ne kažejo tistega kar si želim. Vendar izlet je bil vsekakor poplačan. Ne zgolj zaradi tega, da sem videl iz vode skočiti kita. Tudi vse drugo, predvsem mogočnimi ledeniki te prevzame. Na enem od naslednjih FotoPOTEpov sem imel več sreče.
Če je sreča dobre volje, lahko vidiš še Dallove delfine, ki s črno belim telesom delujejo kot pomanjšana orka. So najmanjši izmed vrst pliskavic a izredno hitri, tudi čez 50km/h. Ne skačejo iz vode, le plavajo tik ob čolnih. So svojevrsten izziv za ujeti jih s kamero.
Za konec
Še na več takih izletov sem šel na naslednjih FotoPOTEPih po Aljaski. Včasih ne vidiš, kita v zraku. Sem pa kot na prvem izletu, še večkrat imel to srečo.
Veselim se že novih obiskov Aljaske in izletov v pričakovanju »zlatega« skoka. Trenutka nad trenutki. Čeprav, če tudi ga ne dobim, doživetja štejejo.
Skratka. Kite na Aljaski sem za prvo željo odkljukal, želim si v prihodnje samo še boljše kadre. Žal se kitov ne da trenirati, da bi kar tako dobil še več. Potrebno bo na novih FotoPOTEPih ponovno iti na lokacije in imeti še več sreče. Kamera bo vedno pripravljena!
Ja, Aljaska ne samo popotniku, tudi fotografu nudi veliko. Izkoristite možnost dodatnih izletov. Res da za naše razmere ti izleti niso poceni, vendar če ste že dali denar za tako potovanje si poglejte še tisto več. Zapomnili si boste dogodke za vse življenje, oziroma fotografije so tudi za druge, ki večinoma gledajo te lepote preko TV-ja nekaj posebnega.
Naslednjič pa o medvedih, ki skupaj z ribiči v sožitju lovijo ribe.
(članek iz FotoPOTEPov Aljaska 2012 - 2019)
