Moje prvo raziskovanje Aljaske je bilo leta 2012. Zdaj po že šestih obiskih te zanimive dežele sem si z njo že dovolj domač, da jo lahko predstavim iz na Fotopopotniškega pogleda.
Aljaska 2012 v video zapisu.
Aljaska - iskanje lokacij za bodoče FotoPOTEPe
Vsakdo ima svoj razlog zakaj si je izbral določeno lokacijo za potovanje. Meni je pomembno, da vem, da me čaka obilo fotografskih užitkov. Zato mojih potovanjem pravim FotoPOTEP in na njih raziščem, ali so primerni za organizirano potovanje s poudarkom na Videti-Fotografirati-Uživati. Do danes sem na Aljasko organiziral že šest FotoPOTEPov in vsako leto se z veseljem vrnem na te zanimive fotografske lokacije.
FotoPOTEP Aljaska (leto 2012) - Uvod in Številke
Že dva meseca je, odkar sem nazaj iz bolj severnega dela poloble in počasi se ob gledanju fotografij zlagajo dogodki v celoto. Kopica fotografij je pregledanih, sortiranih in že objavljenih ob treh preizkusih opreme, katero sem med drugo imel s seboj (Nikon D800e, Canon EOS 650D in Sigma 18-250mm DC OS HSM).
Odločitev za FotoPOTEP na Aljasko je padla že lani, zato je bilo dovolj časa za pripravo poti, iskanja hotelov, najem avta, pregled lokacij preko spleta... Sicer je bila prva ideja zahodni del ZDA. Toda mene ZDA ne pritegnejo in če že Amerika, potem si želim na Aljasko. Enostavno sem imel idejo, da bo zame tam glede fotografiranja in možnih naslednjih FotoPOTEP-ov največ za doživeti, videti, predstaviti. In lahko rečem, da sem se prav odločil. Podnebje mi je že znano iz skandinavskih dežel. Obiskal sem že vse štiri, v različnih časovnih obdobjih, zato sem vedel kaj lahko na Aljaski julija in avgusta pričakujem. Iz pogovorov z drugimi fotografi in po pregledu internetnih strani sem spoznal, da bo kaj videti. Le plan poti mora biti tak, da je možno kakšen dan na določenih lokacijah tudi počakati na »boljšo« svetlobo.
V 22 dni sem moral »stlačiti« celotno pot po Aljaski, ki je bila širša, kot bi jo planiral, če ne bi šel tudi v fotoraziskovanje. Če sem želel spoznati, ali je Aljaska prava za FotoPOTEP s skupino, sem moral tudi na lokacije, ki mogoče ne obljubljajo motivov, ali pa je pot do njih dolga in je vzela kar nekaj (preveč) časa. Vendar mi ni žal. Tako vsaj vem, kaj lahko povem, razložim, pokažem, kaj je za videti in kaj ni za fotografsko oko nič posebnega. Recimo točka arktičnega kroga. Šel sem do nje samo po sliko. Da jo lahko pokažem in bom z njo trdno stal z besedami pred vsemi, da na tej celi poti ni nič posebnega. Vožnje pa je kar krepkih 400 milj in zdaj vem, da bi ostal raje kje dan več, ali šel na drugo lokacijo. Julija so dnevi še dolgi (okoli 18 ur) in lepo se da na dan prevoziti 200 do 400 milj in ustavljati na vsakem fotografu želenem mestu. V nadaljevanju še nekaj številk iz raziskovalnega FotoPOTEPa po Aljaski (l.2012).
- 22 dni čistega FotoPOTEPa - 11.200 posnetkov in 11 minut videa - 4 kamere DSLR, 8 objektivov, 2 bliskavici, 2 kompakta, stojalo, 12-220V pretvornik - 9000 km prevoženih z avtom / asfalt in makadam ter nekaj brezpotja (najeti avto - Toyota Highlander) - največ prevoženih km v enem dnevu 860 z ovinki na fotolokacije, od Beaver Creek (Kanada) do Skagway (Aljaska). - porabljeno 870 litrov bencina (1L je cca. 1$, poraba cca. 10 l/km) - 2 helikopterska poleta (Valdez, Denali park, pobočje gore Mckinley) - 1 polet z avionom (Denali park, snežno ledeno gorovje) - 1 vožnja z manjšo ladjo (ledenik, orke, kiti...) - 2X trajekt (Skagway - Heins / Valdez - Whittier) - 1 vožnja po brezpotjih zlatokopov z monster truck (Denali park) - 4X prehod meje ZDA / Kanada (brez težav) - zamenjano 8 lokacij (hoteli, bungalovi, hišice) - najbolj severna in vzhodna točka (linija arktičnega kroga na makadamski cesti proti Deadhorse) - najbolj severna vas, Circle - Yukon river - najbolj južna točka, Heines - najbolj zahodna točka, ribiška vas Homer - 2X fotografiranje na ledenikih - 16 videnih medvedov, 10 fotografiranih iz bližine - 1 bližnje srečanje z medvedom na sprehodu povsem na prostem, jezero Chillkot/Heines (exif kaže najbližjo oddaljenost 4,8 metra) - fotografirano iz bližine (orke, kiti, tjulni, morski levi, morske vidre, beloglavi orel, losi, lisice, kojoti, ježevci) - srečali slovensko skupino, Srb – receptor, Hrvat - carinik na meji v Kanadi - najnižja temperatura 3 stopinje (Denali park na ledeniku) - najvišja temperatura 27 stopinj (Fairbanks) - večina dni rahlo oblačno, nekaj dni z rosenjem (dežnik ni bil potreben) - hrana lokalna (zajtrk v hotelih, stvari iz trgovine, hamburger, pizze…) - pijača (voda iz pipe, pivo 3 do 6$) - zapravil (predvsem zaradi panoramskih fotopoletov, ladje, trajektov, monster truck), toliko kot nikoli nisem mislil, da bom. Vendar še vedno manj kot mnogi na enotedenskem križarjenju ob obali Aljaske. Brez teh malo bolj luksuznih dodatkov pa manj, kot če bi šel z agencijo za 14 dni.
Ena gasilska v polni opremi, da te ne prepiha in seveda s foto opremo. Kot pripradnik Moris-a imam še danes nekaj oblačil, ki mi na FotoPOTEPih pridejo prav. Anorak, ki mi odlično služi v hladnem, vlažnem ter vetrovnem vremenu, ima v vsakem žepu objektiv, zraven še kompakt, dodaten "body" pa v roki fotografinje.
Toyota Highlander. Avto, ki mi je na tem makadamu in brezpotjih odlično služil. Ko sem ga prevzel je imel 3000milj že za sabo. Ko sem ga po treh tednih vrnil, se barve na njem ni več videlo (ni bilo dežja, da bi ga spral) in lučka je besno utripala, da avto rabi prvi osnovni servis. Prevoženih več kot 5000milj naredi svoje.
Ko pripravim skupinski FotoPOTEP na Aljasko, skupino sigurno ne bom peljal severno od Fairbanksa. No mogoče, če bo kakšen dan prosto, gremo okoli 150milj iz mesta, do vročih vrelcev malo na kopanje. Ostalo pa ni omembe vredno. Sam sem šel načrtno krepke milje po makadamu. Samo zato, da vidim in lahko povem. Je, ali ni vredno tako daleč na sever. Verjemite, da za fotografa v toplejših mesecih ni. Zelo enolična pokrajina, ter nič živali. Vidi pa se večji del poti naftovod in edini most, ki na Aljaski gre čez reko Yukon. To pa je tudi vse.
Namesto na motivov revni sever, je bolje oditi iz vojaškega mesta Fairbanks, skozi Kanado, do južnega dela Aljaske. Medvedov na sami poti kolikor želite. Če ste predrzni, bo v časopisih pisalo kot je, ko sem prišel domov; "medved pojedel fotografa". To novico iz Denali parka so povzeli vsi svetovni in tudi naši mediji. Nič kaj prijetno se ne počutiš ob branju, ko veš, da ti je v skoraj istem času toliko medvedov prečkalo pot. Saj si večinoma misleč varno blizu avta. A nikoli se ne ve v katerem grmu tiči, ta "človega željni" medo. Kot sem sam doživel, se medoti, rjavi ali pogovorno bolj agresivni črni, ne zmenijo kaj dosti zate. Pa sem bil pri vsaj petih samo 10m stran. Mimo se peljejo kolesarji, tekači tečejo, pa ni panike. Ljudje so zelo tolerantni in očitno znajo živeti z medvedi. Predvsem v bližini mest ali v njih samih, kjer so še bolj agresivni losi. Vodič, ki me je peljal z velikim terencem čez Denali park je rekel; Kdor gre brez orožja v gozd išče težave. Sam je imel s seboj Smith&Wesson magnum revolver in puško.
Motivov vedno delujoče narave so enkratni, pa kjerkoli se ustavite.
Na zahodnem delu Aljaske je veliko ledenikov kot obilo morskih živali. Pametno je vzeti izlet z ladjo do ledenikov. Ti so še vedno na svojem mestu a se počasi manjšajo. Če imamo nekaj sreče, bo motivov življenja v morju tudi dovolj. Orke so se nastavljale, kot da bi jih plačal.
Ko prideš do mogočnega lednika vse utihne. Spoznaš moč in širino narave. Dobesedno se zavedaš majhnosti in zvok padajočega ledu ali kot v tem primeru lednega plazu, ti da to takoj vedeti.
Če želiš spoznati ledenike na bolj pristen način brez helikopterja ne gre.
V oblačnem vremenu so jezerca v ledenikih izrazito modre barve. Led ima večjo gostoto in od ledu se določen del spektra ne odbija v tolikšni meri kot od drugega dna. Modrina je izražena tudi v samem ledu, ne pa na snegu. Po njem tudi ni pametno hoditi, kajti mnogo je pasti, da zdrsneš, padeš 10 in več metrov globoko.
Ob pravem trenutku na pravem mestu. Če ste že tako daleč, se splača poizkusiti srečo. Vodeni izleti vam odkrijejo možno pot. Greste še na svoj naročen vodni izlet in doživetja so lahko enkratna.
FotoPOTEP Aljaska - Prevozi
V prvem delu mojega FotoPOTEPa po Aljaski, sem opisal pot v številkah in podal nekaj prvih nasvetov. Kako priti, iti, do želene destinacije je vedno prvo vprašanje. Možnosti je več, vse zavisi kam gremo in katera prevozna sredstva so nam na voljo. Iz Evrope na Aljasko ni druge realne možnosti kot, da se gre z avionom. Kako pa po prihodu na Aljasko? Če želiš na pot v lastni režiji, se s pomočjo spleta, začne bolj raziskovalno delo.
V bistvu je vedno najlažje, da se priključiš eni izmed turističnih agencij in njihovi ponudbi. Poskrbeli bodo za letalski odhod od enega iz bližnjih letališč, avtobusne in trajektne prevoze po Aljaski. Pomagali bodo izbrati prevoze za lastni izlet po Aljaski, kot helikopter, avion ali avto. Seveda, če boste imeli v turistični natrpani ponudbi sploh še kaj prostega časa za lastne individualne celodnevne izlete.
Naj omenim. Ideja, da grem poleti 2012 na Aljasko je padla že decembra 2011 in preko spleta sem začel raziskovati želeno pot in nasvete drugih popotnikov. Odločil sem se za tri tedenski FotoPOTEP, da lahko v izbranih krajih raziščem okolico ali počakam na boljše svetlobne pogoje. Marca 2012 sem začel z rezervacijami prevozov kot prenočiš. Želel sem sicer že prej, a vseh ponudb niti ni bilo možno rezervirati. Če bi bil pa prepozen je že možno, da so zasedena letala, trajekti, ali sobe.
Pregled različnih spletnih strani, ki nudijo iskanje vseh letov po svetu mi je pokazal, da je na Aljasko malo direktnih letov. Obenem sem še pogledal kako turistične agencije začenjajo s potovanji po Aljaski in večina se odloča za največje mesto Anchorage, ali glavno mesto pokrajine Yukon v Kanadi, to je Whitehorse. Sprva sem razmišljal o letih v osrčje ZDA in potem prestop za Aljasko. Ko pa sem našel ponudbo nemškega prevoznika Condor, mi je bilo vse bolj ali manj jasno. Letim direktno v Anchorage, le najti moram še najnižjo ceno. V povprečju je na teden med Frankfurtom in Anchoragem okoli 60 letov, seveda le nekaj njih je direktnih.
Fotografija, ki simbolizira česa sem na Aljaski najbolj potreboval in se držal pravila, ustavi na vsaki "pumpi". Kljub temu, sem 200milj od vsake civilizacije vozil že na hlape. Imel sem večjo srečo kot pamet. Ob cesti stojita dva kombija in možaka dotakata bencin. Odrešitev, da le ne iztočita vsega v svoje tanke. Dobesedno dala sta mi šest galon (okoli 23 litrov) bencina. Nista hotela plačila. In ob besedi, kakšno srečo imam je eden rekel; "to ni sreča, to je življenje". Slika malo za šalo, malo zares! Če raziskuješ Aljasko izven glavnih cest, moraš imeti cisterno malodane s seboj. No, vsaj kantica za pet galon v prtljažniku, je "zlata" vredna!
Polet na Aljasko sem imel iz Frankfurta. Dolžina leta je okoli 8000km in traja 10 ur. Poletel sem ob 10.30 dopoldan. Zaradi časovne razlike 10 ur, sem priletel na Aljasko v mesto Ancorage v istem času. Pred menoj je bilo zaradi poletnega dolgega dne še vedno 12 ur svetlobe. Še prevzeti avto in FotoPOTEP po Aljaski se lahko začne.
Iskanje letalskih kart za bolj odročne destinacije zna biti zanimivo, lahko tudi mukotrpno. Sam ne gledam samo na najnižjo ceno, ampak dam poudarek tudi na prijazno potovanje. In direktni 10 urni let z letalsko družbo Condor iz Frankfurta, se mi je že zdel zanimiva ponudba. Na njihovi spletni strani je bila ponudba za let Frankfurt – Anchorage 1100€. Povprašal sem še agencije ali lahko dobijo boljšo ponudbo, pa ni šlo. Torej ni dileme, hitra rezervacija preko spleta, direktno preko prevoznika in to bo to. Ko sem vedel kam priletim, sem začel načrtovati želeno pot in kje v določenih dnevih želim prespati, da se nato lažje odločim za preostala prevozna sredstva. Lastno iskanje prenočišč je bila spet posebna zgodba. Aljaska je od junija do konca avgusta zelo obiskana. Zato ni lahko najti vseh mest za nastanitev. Popotnik ve, iz dneva v dan ali vsaj po nekaj dneh je treba v nov kraj in tam tudi poiskati nastanitev. So lokacije kjer je prenočišč dovolj in tiste, kjer so z njimi težave tako v količini, kot v cenah. V vednost. Na Aljaski se od hotela do hotela v drugem kraju lahko voziš po 500km in več. Naselja in prenočišča niso tako pogosto druga ob drugem, kot smo vajeni pri nas, na 20km. Na Aljaski lahko da 200km ali več, ne boš videl niti hiše, kaj šele možnega in prostega prenočišča. Tako na spletu iščeš po svoji začrtani poti, kilometrih in naseljih. Sam se nisem povsem znašel v njihovem sistemu. Po nekaj mailih sem ugotovil, da Američani želijo kontaktirati po telefonu. Pošljem povpraševanje po mailu, odgovor pride šele po dveh, treh dneh in v večini primerov je glavni kontakt za nadaljevanje, telefonska številka. Spoznal sem, da ne bo šlo tako, da bom sam kontaktiral vsa prenočišča, iskal rezervacije, cene. Zato sem povprašal nekaj agencij za ponudbo glede prenočiš na moji začrtani poti in na koncu dobil za zmerne cene tako prenočišča, kot še zmerne razdalje med njimi. Kaj hitro ugotoviš, da imajo večje ameriške ali evropske agencije zakupljene sobe. Če tudi je prazna, je ne dobiš. Če že, je cena višja kot tista katero dobiš preko agencije. Prav zaradi težav z rezervacijami prenočišč sem razmišljal o najemu avtodoma. Prijazna stvar tej zamisli je bila, da je Amerika kot tudi zvezna država Aljaska prijazna do tega načina potovanja in veliko je lepo urejenih prostorov kjer lahko prenočiš v vozilu. Od te ideje so me hitro odgnale tri stvari. Prva je bila cena.
Avtodomi, prikolice, avtobusi kot bivalniki, tak način potovanja je za američane nekaj povsem običajnega. Tudi na Aljaski jih je na dveh glavnih asfaltnih cestah veliko. Izven teh cest pa bolj redko. Razen, če zapeljejo nekaj milj stran na urejen kamp v bližino kakšne znamenitosti. Urejenih kampov za avtodom je res veliko. Nekateri so za naš pogled zanimivi v tem, da parkiraš, imaš vse priključke, pokrito lopo z drvmi, če si zakuriš ogenj in skupni prostor z mizami. Ko zaključiš, pospraviš za seboj, na vstopu v kamp iz velike železne omare vzameš kuverto, vpišeš želene podatke, notri daš denar za kolikor dni si kamp uporabljal, vržeš vse skupaj v režo in zadeva je zaključena. In to deluje, sem v enem kampu prav gledal ali se bo kdo odpeljal brez plačila. Ni se, si zamislite tak način plačevanja pri nas? Čeprav sem tudi sam razmišljal o najemu avtodoma, sem se premislil.
Za tritedenski najem spodobnega avtodoma so želeli okoli 5000€. Kot drugo, pred seboj sem imel 9000km in med njimi vsaj 2000km makadama. Ameriški avtodomi so težki, zadnji dve kolesi sta si zelo skupaj in kamen med gumama hitro poskrbi za predrtje. Obenem pa si z avtodomom počasen, manj gibljiv, težje se ustavljaš na poti in, če moraš v dnevu narediti 500km ali več, se več ukvarjaš z vožnjo kot z iskanjem motivov. In kot tretje, meni celo najbolj pomembno. FotoPOTEP pomeni ustavljanje, peljati se tudi na kakšen makadamski ovinek ozke ceste, ali celo v blatni teren. Torej, avtodom zame ne pride v poštev in na Aljaski sem hitro spoznal, da je avtodom za tiste, ki se peljejo po asfaltu iz kraja v kraj in tam hodijo peš, ali uporabljajo kolesa ter redki lokalni prevoz.
Kako sem potoval po Aljaski
Glede letalskega prevoza sem bil že odločen. Družba Condor leti iz Frankfurta direktno v Anchorage. Po dokončno opravljenem tritedenskem načrtu poti, spoznanju, da avtodom ni prava rešitev, druge možnosti, kot biti na poti z avtom ni bilo. Edino tako FotoPOTEP ohrani svoje bistvo. Da se ustaviš tam, kjer vidiš zanimiv motiv ali, da se odpelješ na isto lokacijo lahko še naslednji dan. Torej avto.
Že preko interneta sem si na letališču Anchorage, rezerviral avto. Po ogledu cen kaj hitro pogledaš na tiste najnižje. Že za 1000$ lahko dobiš soliden avto, za tri tedne. Spet je tu bila dilema. Poti bodo dolge, rabim udobnost. Z menoj bo več opreme, rabim prostornost in zadnje, veliko bo slabega makadama ter brezpotja. Torej rabim terenca. Za 2000$ sem dobil novo Toyoto Highlander s prevoženimi 3000 miljami. In kar mi je bilo najbolj pomembno, s skoraj novimi gumami primernimi tudi za makadam. Tako, avtomobil sem imel rešen. Prevzamem in vrnem ga na letališču. Cena je končna, ni omejitev km, vrnem lahko prazen tank. Upoštevana so vsa zavarovanja.
Ob začrtani poti sem moral na dva trajekta. Prvi iz mesteca Skagway do mesteca Heines (avto 50$, oseba 30$) in drugega iz mesteca Valdez do Whittier (avto 120$, oseba 90$). Rezervacijo sem lahko opravil kar preko spleta. Da si zaradi polnega trajekta prihraniš 1000 ali več km po cesti, je rezervacija mesec ali dva prej obvezna.
Odvisno od letnega časa lahko poletite iz vseh "podlag". Predvsem ribiči radi izkoristijo hidroplane. Tisti, ki bi radi šli na ledenike pa helikopter ali letala s pristajalnimi smučmi. Z malimi letali pristanejo dobesedno kjerkoli, samo da je zaplata ravnega ne preveč grmičastega terena. Če ne bi poznal vojaških poletov s helikopterji, bi ob prvem "bush" poletu na Aljaski najbrž čez njih naredil križ.
Ker sem želel pogledati in fotografirati iz zraka sem potreboval tudi takšen prevoz. Na Aljaski je več avionov kot prebivalcev. Mala provizorična letališča so ob vsakem zaselku. Pristajalna steza je lahko tudi sneg, ledena površina, jezero, teh tako ali tako ne manjka, oziroma na Aljaski so doma tako imenovani »bush« piloti, ki pristanejo dobesedno kjerkoli. Helikopterji se na Aljaski uporabljajo za dva namena. V prvi vrsti za oskrbo delavcev na terenu ali prevoz različnega materiala, v drugi za turistični prevoz, ki je tako ali tako aktualen od konca maja do začetka septembra.
Helikopterje se uporablja kot delovne stroje za prevoz različnega materiala, za prevoz hrane kot potnikov. Želite cenejši panoramski polet? Ni problema, le da se vam lahko zgodi, da boste nekomu v prostranstvo, v mreži, odpeljali še pralni stroj, omaro, kakšen del za motorne sani, hrano... Vsekakor doživetje.
Za uro poleta z avionom boste odšteli od 150 do 300$, s helikopterjem nekaj več, od 200 do 350$. Če želite samostojen polet so številke še opazno višje. Na začetku sem želel določene polete na ledenike in v Denali park rezervirati že v naprej. In spet je bila enaka zgodba. Na Aljaski kot da internet ne deluje, želijo si kontakt preko telefona. Po drugi strani pa imajo julija in avgusta vse polno, že od domačih turistov. V bistvu so poleti na Aljaski normalna turistična dejavnost in skoraj ni ameriškega turista, ki si Denali park in ledenike ne bi ogledal še iz zraka. Obstala je odločitev, da bom pogledal za vse polete na licu mesta.
Kapitan ugasne motorje in ladja se počasi pelje naprej. Vse je tiho, nihče se ne drenja, fotografu puščajo prednost, vsi občudujejo orke, ki brezbrižno plavajo mimo. Doma sem mislil, da bom za fotografirati divjih živali moral imeti srečo. Saj vem, za tiste "naj" posnetke bi moral ostati na Aljaski mesece. Toda tudi tako ni slabo. Le zaželite si in če je treba pojdite vsaj dvakrat na lov za temi motivi. Prvič si vzhičen, fotografsko manj pozoren, ne veš kako se žival obnaša. Drugič je vse lažje.
Naslednji prevoz, ki sem ga imel še v mislih je turistična ladja za ogled ledenikov v okolici Sewarda (180$) in manjši ribiški čoln (150$) za ogled ork, kitov, morskih levov, vider in drugih živali, ki so vidne na površini. Tudi za te prevoze sem se odločil, da jih poiščem v času bivanja.
Vozilo, ki te popelje skozi "popolno" divjino. Ko se ustavi, ugasne motor, slišiš samo piš vetra, vodo in res čutiš divjino. Lahko da 100km naokoli ni druge žive duše. Na potep po Denali parku nisem želel na klasičen način s turističnim avtobusom. Cel dan si v avtobusu in pokrajino lahko občuduješ samo preko stekla. Nič kaj prijazno za FotoPOTEP. Edina slabost prevoza z "munster track" je ta, da je glasen in kamorkoli prideš, živali ni več. Toda teh sem imel zadosti drugje. Na ta način prevoza sem spoznal sam park povsem drugače, šel dobesedno čez reke, po brezpotju na vrh gore, kjer je zlatokop. Vsekakor zanimivo celodnevno doživetje. Kar pa je bilo zame najbolj pomembno, vozniku Matt-u sem samo potrkal po strehi, ustavil se je in lahko sem fotografiral.
Namen sem imel izbrati še en prevoz. Vstop v Denali park je treba posebej plačati (10$), obenem pa po njem ne smeš voziti s svojim avtom (lahko greš s kolesom, peš). Za oglede tega velikega parka (je malo večje površine kot Slovenija) imajo posebne, neudobne avtobuse, ki te peljejo po parku. Priporočajo rezervacijo. Izleti so lahko samo nekaj urni ali pa celodnevni. Cesta za celodnevni kar 18 urni izlet od vstopa v park do Kantishe (konec ceste) je dolga kar 92 milj. Vendar sem bil zopet v dilemi. Vožnja z avtobusom pomeni ustavljanje na samo njihovih izbranih mestih in mimo bo šlo veliko meni zanimivih motivov. Če naredim rezervacijo in bo tisti dan oblačno, dež, spet nisem naredil nič dobrega. Izbral sem stranski prevoz z velikim poltovornjakom, »monster truck«. Poltovornjak z velikimi gumami kot človek (64 col), te popelje po popolni divjini in tako lahko park doživiš na drugačen način. Cena 180$ na osebo.
Zdaj sem imel prevoze izbrane. Letalski prevoz rezerviran, prav tako avto. Želeni posebni prevozi, kot helikopter, avion, ladje, čoln, »monster truck«, pa sem računal, da se bo najbolje zmeniti na lokaciji sami. In nisem storil napake.
Kako še lahko potujemo po Aljaski
Moja izbira je v močni domeni FotoPOTEPa. Torej mi je v prvi vrsta fotografija, šele nato videti ostalo. Kdor drugače potuje, bi najbrž tako tudi izbral. (članek / FotoPOTEP - Moj Način potovanja)
Vlakovna kompozicija v Sewardu, ki je zadnja zahodna postaja. Do tu pripeljejo premog iz severa, naprej pa z ladjami.
Vlak je tudi možno prevozno sredstvo, vendar je železnica, čeprav za naše razmere dolga, zgrajena samo na dveh mestih. Kar 470 milj se vije proga od mesta Seward na zahodu in pelje skozi največje mesto Anchorage, do Talkeetne, mimo Denali parka, do drugega največjega mesta Fairbanks. Pravijo, da se da Aljasko lepo videti tudi na ta način, vendar za namen fotografiranja ni primerna.
Turistični vlak, ki popelje potnike iz Skagway preko prelaza White Pass na meji s Kanado, do mesta Whitehorsa in še malo naprej do mini puščave Carcross.
Druga proga je stara železnica (1898) imenovana »White Pass«, ki je lovce na zlato peljala iz mesteca Skagway do glavnega mesta kanadske province Yukon, Whitehorse. Zdaj turiste zapeljejo še malo naprej do male puščave imenovane Carcross. V času zlate mrzlice so šli iskalci zlata do aljaških zlatih najdišč iz Whithorse navzgor s parniki po reki Yukon. Whitepass je majhna, ozkotirna turistična železnica, ki pelje predvsem turiste iz ladij na enodnevni izlet (76.5milj), do puščave Carcross. Na Aljaski je možno ustaviti vlak (flag stop) kjerkoli. Tega načina vkrcanja na vlak, se poslužujejo predvsem pohodniki.
Če potujete samo med večjimi mesti Anchorage, Fairbanks in glavnim mestom Jeanneau, imate na voljo dobre letalske povezave z Alaska Airlines.
Zaradi spremenljivega vremena in velikih razdalj med črpalkami ni nič kaj prijetno potovati s fotokamero na motorju. Motorist večino časa kalkulira kje mu bo uspelo dobiti bencin. Skupine z motorji so organizirane tako, da imajo na voljo kombi, ki se vozi poln dodatnega goriva za njimi in ob skupnih postankih ga dotočijo.
V poletnih mesecih je lahko odlično prevozno sredstvo tudi motor. Glede na veliko makadama in lahko kar precej hladnega ter deževnega vremena, menim, da ne bi bil ravno primeren za »prijazen« fotopotep. A bi šlo. Težava so lahko samo vožnje izven glavnih cest, ker bencinskih črpalk res ni veliko. Če greste proti severu, so na razdalji 900km samo tri. Še z avtom pelješ dobesedno na hlape.
Možen prevoz je tudi kolo. Na asfaltnih cestah sem videl kar nekaj kolesarjev. Nekaj pa je bilo tudi tistih, ki divjo Aljasko raziskujejo peš.
Srečal sem kar nekaj kolesarjev. Ni jih malo, ki iz ZDA prekolesarijo Kanado in nato še po Aljaski nekaj 1000 km. Dobro obteženi in lepo počasi. Toda niso neverjetni zaradi vzdržljivosti. Na poti imajo vsi kar nekaj srečanj z medvedi. Pa ne, da jih ti lovijo za malico. Samo srečajo se tako na nekaj m iz oči v oči. Ko sem 10km pred mestom Whithorse ob cesti iz avta fotografiral nekaj m oddaljenega medveda, je mimo prikolesarilo nekaj rekreativnih kolesarjev. Ti samo malo vržejo oko, da se prepričajo, da medved ne gre za njimi in veselo brcajo naprej. Zanimivo je spoznati to sožitje človeka in narave.
Ne gre pozabiti tudi avtobus. Z njim se peljejo predvsem turistične skupine. Tudi slovensko sem srečal, med njimi pa je bila tudi udeleženka mojih tečajev. V pogovoru sem zvedel prav to, kar mene moti, ker želim predvsem fotografirati. Mimo lepih jezer in drugih motivov se drvi. Treba je priti na precej oddaljeno novo lokacijo in pokazati njene znamenitosti. Tudi če je ob cesti los, medved, se le redko kdaj ustavijo, fotografirajo pa skozi stekla. Tak način potovanja je primeren za tiste, kateri želijo videti Aljasko, predvsem kraje in biti na najbolj znanih lokacijah.
Seveda je Aljaska zanimiva destinacija za vse, ki radi potujejo v velikimi turističnimi ladjami. Teh je vse polno v mestecih Skagway, Heines, do Sewarda, od kjer jih potem vozijo na različne izlete. Pot začenjajo večinoma v Vancovru ali Seattlu. Ladje priplujejo povsem v bližino večjih ledenikov.
V poletnih mesecih je v Aljaških vodah na desetine potniških križark. V mestecih Skagway, Valdez, Seward, glavnem mestu Jeanneau se jih vsako jutro naveže pet, šest. Ko sem popoldan preko Kanade in prelaza White Pass prišel v Skagway sem bil nemalo presenečen. Popolnoma prazne ulice, vse trgovine, lokali, zaprto. V hotelu samo par ljudi. Kot v kakšnem kavbojskem filmu, ko se pričakuje prihod "grdih" revolverašev. Ko sem zjutraj stopil na ulico, pa me je reka ljudi dobesedna odnesla s svojim tokom. Nič čudnega. To turistično mestece živi s turisti. Ladje preko noči plujejo, zjutraj pa se na tisoče ljudi spusti na kopno in kot avtomati hodijo eden za drugim od trgovine do trgovine. Nekateri še na bližnje izlete. Vlak White Pass je prepoln, helikopterski poleti prepolni, trgovine so v nekaj urah izropane. Ja tudi to je turizem. Imajo pa potniki odličen pogled na ledenike, saj jih velikokrat pripeljejo povsem zraven njih.
Fotografije na temo / Prevozi po Aljaski
Zame osebno je bila izbira avtomobila prava za FotoPOTEP. Asfaltirane ceste so odlične. Samo v okolici dveh mest so dvopasovnice, vse ostale so enopasne, vendar široke in z odstavnim pasom. Ustaviš se lahko kjerkoli vidiš zanimiv motiv. Kot sem že velikokrat opazil po svetu, sem kljub temu, da sem doma dokaj vzoren voznik bil na Aljaski "največji" nestrpnež. Počasi se navadiš, da se ne mudi, da ni treba, da blendaš, saj se ti vsak, ki lepo opazuje naravo umakne. Ceste so odprte, možnosti za prehitevanje je veliko. Predvsem pa, samo na polotoku Kenai je bilo več prometa. Vse drugje pa komaj, da srečaš kakšen avto.
Bencinske črpalke so pojem zase. Pri nas damo (mečemo denar) na zunanjost. Pumpa pa je lahko tudi drugačna. Vse naokoli makadam, mogoče dve delujoči ročki in to je to. Pri nas pa je črpalka trgovina, ki na vhodu nudi še bencin.
Zadnji krik tehnike, hehe! Pa ne na Aljaski. Še pomnite naprav s takimi ročkami in vrtljivimi številkami. Pomembno je, da lahko natočiš in plačaš. Seveda s kartico na avtomatu predno začneš s polnjenjem bencina.
Beaver Creek v Kanadi je prvo večje naselje ob meji z Aljasko. Celo bencinsko črpalko imajo. Tu nudijo še recepcijo za kamp, pralnico, trgovinico, bife, biljard... Deluje tako, kot da imaš pri nas hišo, v njej privat dejavnost in ker je ravno še prostor pred hišo še črpalko.
Na začetku kar verjeti nisem mogel, da so to bencinske črpalke. Naše izgledajo za te, kot portal banke, na proti barakarskim naseljem. To sem videl zato, ker me je nekako spominjala na Shell barve. Včasih sem že močno gledal na kazalec za bencin, a se vseeno peljal mimo črpalke, saj mi nikakor ni bila tako vidna. Počasi sem se navadil, da gledaš drugače. Ne na svetleče znake in lepe stavbe, ampak samo, kje je naprava za točenje goriva.
Najbolj nenavadna, a zlata vredna je bila "črpalka", če ji sploh lahko tako rečem, nekje v hribih ob Denali parku. Ena komaj stoječa lesena hiša, nekaj manjših hišk, ki jih uporabljajo zlatokopi in bencinska cisterna. Ob cesti pa znak, da smo na lokaciji z imenom Colorado. Bencin pa sem dobil.
Prava štorija! Načrtujem pot iz Fairbanks do vročih gejzirskih vrelcev v Manley Hot Springs. 160 milj do tja, 160milj nazaj, mogoče še vmes do vasice Minto s krasnim višinskim razgledom na jezero in okolico. Napolnim polno že v Fairbanks in gas. Kmalu se začne makadam in po tej cesti naprej se po 900km pride do severnega morja. Vem, na vsej tej cesti so samo tri črpalke. Nekaj dni že imam avto, "pije" nekje med 10 in 11 litri, s pol tanka naredim okoli 250 milj, morda še kakšno več z rezervo. Na poti med Anchorage mimo turističnega Denali parka do Fairbanks je dovolj črpalk in do sedaj sem vedno tankal, ko je bil kazalec še ne pod polovico. Torej vsaj 500 milj naredim s polnim tankom. Toda ko se ušteješ, se ušteješ tako, res dobro. Namesto da bo zavil do želenih vrelcev, je bila ideja, kaj ko bi šel naprej do reke Yukon in edinega mostu čez njo na Aljaski. Do tja je 80 milj, 80 milj nazaj, pa saj morajo imeti v Manleyu črpalko. Pridem do reke Yukon in glej ga navaden betonski most. Malo peš ob reki po urejenem parku in nova ideja. Kaj ko bi šel še 60 milj naprej do črte severnega pola. Ne zaradi sebe. Sam vem že iz potovanj po Norveški, da je to neka navidezna meja, v okolici pa nič posebnega. Toda, če bom peljal skupino, bom lahko s slikami pokazal, pustite klasične turistične finte o obisku tečajnika, gremo raje drugam. Podobno, kot Nordkapp na Norveškem. Skale in nič drugega. Ostanite raje nekaj dni več na Lofotih, kot da greste na skale Nordkapa. In sem šel na tečajnik. In še 60 milj, pa 60 nazaj in sem bil že na polovici tanka. Še ovinek do gejzirov pa bo. Toda nisem več vajen klasičnih kazalcev v avtu. Pa mi je hitro kapnilo. Ko je tank poln, narediš 100 milj in se komaj premakne. Ko si že na polovici pa pada, kot da bi ga teža dol tiščala. Počasi me je prijela še obvladujoča panika. Saj bo v vasi črpalka, je le turistično zanimiva. Se peljem proti gejzirom, kazalec pada in pada, panika je že večja, ceste ni konca. Odcep za Minto, grem do tja, črpalka ne dela. Domačini pravijo, da ni črpalke niti naprej. Panika je že velika! Nič, grem vsaj do asfaltne ceste in bo kar bo. V nekaj urah bom že dobil kakšen prevoz do Fairbanksa, vzel bencin in nazaj po avto. In glej, res bi kmalu ostal sam na cesti več kot 100 milj od mesta. Peljem z zadnjimi hlapi in zagledam možaka, ki v svoja avta točita bencin. Rešen!
Na Aljaski hitro spoznaš, da omejitve imajo svoj smisel in da ti lahko ohranijo življenje. Ob cesti nisem srečal policistov, vendar se kljub temu vsi držijo predpisanih 55 ali 65 milj na uro. Domačini so rekli, ni problem tri, štiri milje več, še višje pa ni pametno. Lahko pristaneš celo v lokalnem zaporu. Ni heca. Ko pa tako stojiš ob cesti, fotografiraš in vidiš, da dobesedno iz tišine in nič na plano in cesto priteče velik los, se zamisliš. In ko misliš, da je že mimo, hop, pa še mladič. Pravijo, da je veliko nesreč s trki z losi in da ni prijetno, ko ti več kot dvo meterska žival pade na havbo. Močno sem se zamislil nad hitrostjo po praznih in ravnih cestah, ko sem v Firbanks čakal v recepciji. Na pultu časopis in na naslovnici velik naslov. Voznica se izognila losu, trčila v medveda in umrla na kraju nesreče. Ne ni hec!
Mali medo. Črni so malo bolj "tečni" kot rjavi. Sam kakšnih težav z njimi nisem imel. Več kot 10 sem jih videl, fotografiral tako ob cesti. Tudi če greš ven iz avta, se ne zmenijo zadosti zate. V miru iščejo naprej drobne priboljške, predvsem jagodičje. Na Aljaski je veliko več napadov losov na človeka kot medveda.
Tudi Kojoti se veselo sprehajajo ob cesti. So pa bolj čuječi in ni nevarnosti, da bi ti nepredvidoma skočil pred avto.
Pripravljeni na polet. Sem naredil kar prav, da si nisem letaskega prevoza rezerviral že v naprej. V Denali parku sem bil štiri dni. Tri dni rosenja, oblačnega vremena in siva kapa nad vsemi hribi so povedali piloti. Če si polet rezerviraš v naprej in če ne vidiš ledenih hribov, so tako prijazni, da ti povrnejo 10%. Sam sem imel srečo. Zadnji dan so predvidevali "šajbo", sončno brez oblakov. Zvečer rezerviram polet, zjutraj čakam na letališču, pilot vpraša, kje je tisti fotograf in me posadi na prednji sedež. Res so prijazni do fotografov. Vsem potnikom pa večkrat pove, ne dotikajte se stekel s kamero, pustite, da imajo tudi drugi tako lep fotografski pogled. In res, vsa stekla so brez prask, vsi upoštevajo navodila, super.
Zelo razširjeni so hidroplani. Na Aljaski je jezer kolikor želite. Ribičev tudi vsepovsod. Prav ti si najamejo avion in cel dolgi dan letijo od jezera do jezera in preizkušajo ribiško srečo.
Glede helikopterskih poletov mi je edino žal, da nimajo možnosti leteti z odprtimi vrati.
Moj drugi helikopterski polet je bil namenjen ledenikom v okolici Valdeza. Mlada pilotinja je bila iz toplih Hawajev. Navadila se je na Aljaške razmere. Dela za gradbeno podjetje, ki postavlja daljnovode, popravlja napake na naftovodu. S helikopterjem prevaža dele za gradnjo ali popravilo. Če delo stoji pa nudi tudi helikopterski prevoz po okolici. Letela je fenomenalno in bila pripravljena pristati večkrat in v zraku v lebdenju ocenjevati iz kje bo boljši posnetek. Ko je pristala prvič, je rekla zamižite. Povedal sem ji, da sem vajen vojaških poletov in izkrcavanj in da bo zaradi mene že šlo. In pravi, potem pa vam lahko povem, da nimam še uradne aljaške licence. Če bom še kdaj v Valdezu si ponovno želim poleteti z njo.
Nič kaj preveč turistični pristanek. Toda pilotinja, kot ostali potniki so vedeli, da si želim fotografirati ne samo poleteti in gledati. Res so mižali, a je bila Jenna tako prepričljiva, da smo ji vsi zaupali, pa če tudi smo pristajali ob steni, za nami pa prepad. Je samo rekla. Tu bo pravi razgled za fotografiranje, imaš pol ure časa, mi pa malico.
Z letalom nad belimi vršaci, ko smo prileteli v območje snega in ledenikov. Enkraten pogled ko je okoli tebe vse belo.
Se pelješ po cesti in STOP znak. Še dobro, da sem se ustavil. Iz strani mi pot lepo prekriža avion. Pri nas sicer vidiš znak, pa ga večkrat niti ne upoštevaš. Na Aljaski pa kot v ZDA je treba brati tudi napise.
Ko sem se prijavil za polet in povedal namen, da si želim fotografirati, so si to tudi zabeležili. Še preden smo vstopili v avion, pilot vpraša, kje je tisti fotograf iz Evrope in me posedi poleg sebe. Prijazno, ni kaj.
Veslanje po jezerih je priljubljena rekreacija in enkraten prevoz za spoznavanje tišine, divjine. Odveslajo čez jezero, čolna ni treba vleči daleč, je že drugo jezero in tako gredo naprej. Eni tedne preživijo na tak način v divjini. Starejši možak je pred odhodom dejal, da bo imel danes na voljo vsaj pet povsem svojih jezer.
Allen Macartney. Srečal sem ga v vasici Circle, ko je za tisti dan zaključil z veslanjem in si pripravljal šotor. Bil je že vidno utrujen, a še vedno dobro volje. Že 14 dni vesla po reki Yukon in bo še nekaj dni, da pride do vasi Fort Yukon, kjer je najbolj severna točka reke. V pogovoru je povedal, da si je vedno želel po poti zlatokopov, ko so po reki navzgor potovali s parniki. Sam si je za svoj 60 rojstni dan podaril želeno in se odpravil s kanujem na 1500km dolgo pot od Whitehorsa, do Fort Yukon. Ko sem prišel domov, sem prebral, da mu je uspelo. Bravo Allen.
Ribiči in njihovo prevozno sredstvo po rekah.
Poleti se na Aljaski v jezerih v bližini vasi, mest, kopajo in smučajo na vodi.
Turistične ladje v Sewardu. Če ni preveč ljudi na krovu, imamo z njimi lahko odličen FotoPOTEP.
Če veste kaj želite, potem je še bolje izbrati cijlni celodnevni izlet. Lahko povsem v bližino ledenikov, ki se iztekajo v morju ali v lov za motivi morskih živali.
Res je kaj za videti. Celodnevnega izleta z ladjo ni za izpustiti.
Klasični popotnik željan samo videti se kmalu naveliča gledati naravo, živali in na palubi je mir. S fotokamero v roki pa sedem ur izleta mine kot bi mignil. Le toplo se je treba obleči.
Tudi ko ni snega se gre z motornimi sanmi v lokal. Že iz kavbojk poznamo, da se ne gre brez "konja" od hiše.
Matt me je popeljal po pravi divjini. To kar pri nas lovcem, vojakom nudijo kočevski gozdovi, predvsem območje Kostelskih gozdov ob Kolpi (Škrilj, Muha vas, Rogati hrib) mir, tišino, razgiban teren, divjino, odmaknjenost, je samo pikica tistega, kar divjina pomeni na Aljaski. Ker sem vedel kam grem, kaj želim, sem si s seboj vzel nekaj vojaških cunj. Predvsem škornji, anarok, so mi prišli prav v blatu ali, ko sem nekaj ur zunaj na hladnem in v vetru sedel na visokem poltovornjaku. Škoda ker nisem smel imeti orožja v roki, da bi se še malo drugače bolj sproščeno počutil, ko zakorakaš sam od varnega avta. Matt, moj vodič, voznik, ni ničesar prepuščal naklučju. Za pasom "magnum", za sedeži Remington. Matt je tudi vodnik lovcem na medvede. Pravi tako; "kdor gre na Aljaski brez orožja v naravo, izziva svojo usodo!"
Gasilska? Jaz in edino prevozno sredstvo, ki te v poletnih mesecih pripelje res daleč v nič. Večji del vožnje sem se podhlajeval zadaj na odptem delu. Ko ugasne motor in si v tisti pravi divjini nekaj minut sam, greš v gozd, spoznaš, da je to malo drugače od naših gozdov, kjer boš v nekaj urah na obljudenem. Kjerkoli se ustaviš vedno naletiš na sledi medveda, volka, losa... Matt pravi, da če bi si vzela čas in nekaj ur posedela ob reki kjer so lososi, bi sigurno videla grizlija, ki jih podi po vodi.
Američani imajo svoj način razmišljanja. Avtodom je za zelo širok pojem. V bistvu bi lahko rekel, da imajo tudi "busdom". Pravi avtobus je spremenjen v stanovanje in tako lepo potujejo po celini. Da pa so v mestih bolj mobilni, ali da lahko gredo tudi v malo bolj divji teren, imajo za busdomom pripet avto. Pa ne nekega malega Smarta, ampak pravi mali poltovornjak.
Hiša z garažo na kolesih. Nekaj povsem običajnega na Aljaski.
Ameriški način potovanja. V vsej komoditeti na pot. Nekaterim je to tudi način življenja in jim "busdom" postane pravi in edini dom. Prav luštno jih je videti. Parkirajo nekje na samem ob reki, si postavijo stol, mizico in uživajo ure v razgledu.
Mestece Skagway so ohranili takega, kot je bil še za časa zlate mrzlice 100 let nazaj. Njihov turistični mestni avtobus pelje po mestu in spoznavamo zgodovino. Sicer ne tako kot smo vajeni v Evropi, ko je zgodovina tisto 1000 in več let nazaj. Američanom zadostuje že, če zvedo kako je bilo pred 50 leti.
Turistični avtobus v mestu Anchorage.
Makadam in makadam. Doma ga niti vajen nisi več. Avto že v drugem dnevu ni bil več lep, čist. Na koncu tritedenske poti se barve skoraj ni več videlo. Nikoli nisem imel toliko dežja, da bi mi umazanijo in blato spralo. Nekajkrat je rosilo, a to je pripomoglo k še boljšemu lepljenju blata na avto.
Ceste, kjer lahko da po teden dni ne boš videl drugega avtomobila. Cel dan sem se vozil po planotah severnega pola in nisem videl avta ali drugega človeka.
Pelješ se po lepem makadamu in kar naenkrat "zmanjka" ceste. Prvo vprašanje, bojazen, si ali nisi na pravi cesti do želenega cilja. Ko prenavljajo, prenavljajo lep del poti. Pred menoj je bilo še vsaj 80 milj, ko sem padel na mehko cesto. Še dobro, da sem imel visokega terenca in štirikolesni pogon. Bal sem se samo, da ne bo začelo deževati. Kajti ta zemlja, bi se spremenila v globoko, zame neprevozno blato.
Ustavil sem se ob prvi hiši. Gozdar je povedal, da je cesta še vsaj 20 milj podobna, a z mojim avtom normalno prevozna. Pravi pa, da je pred dvema dnevoma deževalo in, da je komaj prišel v kočo, ter pokazal svoj avto. Avto je povsem prirejen za blatne razmere. Res se je moral peljati po nemogočem terenu in najbrž je večkrat močno kopal in se komaj uspel premakniti naprej. Tako blatnega avta pri nas še nisem videl, pa čeprav smo v vojski mnogo terencev, tudi po visokem blatu gnali po pobočjih Rogatega hriba. Na Aljaski moraš biti pripravljen na vse. Če bi jaz obstal sam v blatu, lahko da dan, dva, ali več, ne bi bilo mimo nikogar. Ja to, je divjina!
Na Aljaski je večina avtomobilov dodatno opremljena z zunanjim kablom za elektriko. Ko je zunaj dolge mesece temperatura v krepkih minusih, je treba za vžig imeti zunanje napajanje. Akumulatorji nimajo te moči, da bi vžgali hladen motor.
Gora McKinley oziroma Denali, kot ji rečejo indijanci iz plemena Athabaska. Je najvišja gora v severni Ameriki (6194m) in gora, ki ima najvišjo prepadno steno. Ni prav veliko dni v letu, ko ta mogočna gora pokaže svoj celoten obraz. Ne malo ameriških turistov pride v Fairbanks in čaka teden, dva, da vidijo goro. Nato pa domov, videli so Aljasko. Sam sem imel srečo, da sem imel nekaj dni s pogledom na njo in, da sem imel polet do gore v povsem jasnem dnevu.
FotoPOTEP pomeni potovati s fotokamero. V naslednjem delu bom opisal s katero opremo sem se potepal po Aljaski, zakaj sem tako izbral in kako mi je oprema služila.
Za konec o prevozih
Let iz Frankfurta v Anchorage, poteka kot na vseh ostalih daljših letih. Za ekonomski razred solidno sedenje, prav tako postrežba. Če bi dal še 100€ več za karto, bi bile dodatne alkoholne pijače zastonj, mogoče še kakšen sendvič več, vendar sedel ne bi nič kaj bolj udobno. Avto sem prevzel in vrnil na letališču. Procedura prejema je bila hitra in dobil sem kar sem želel. Ko sem avtomobil vračal, je vse šlo mimo v nekaj sekundah. Priklopili so ga na računalnik, vse ostalo ni bilo potrebno in v minuti sem bil odjavljen.
Vse glavne na zemljevidu označene ceste po Aljaski, so dobre. Tako asfaltirane kot makadamske. Vsaj v poletnih mesecih dobro vzdrževane, v dolgi zimi pa brez snežnih sani tako ali tako ne gre in makadamska cesta niti pomembna ni. Nekatere celo zaprejo v celoti. Na vseh cestah, kjer se vozijo veliki tovornjaki in avtodomi je ob cesti obilo razcefrane gume. Toliko uničenih gum ob cesti še nisem videl. Ceste so enopasovne, razen v okolici največjih mest Anchorage in Fairbanks. Toda ob strani je skoraj povsod še zelo širok odstavni pas, tako, da ni težave ustaviti se kjerkoli. Tudi ni nič posebnega, če naletite na kolono vozil ob cesti. Včasih v turističnih mesecih kolona zaustavi promet. Ko vprašaš kaj je narobe, dobiš odgovor, da je najbrž kdo opazil, losa ali medveda in, da ga tisti spredaj pač gledajo, fotografirajo. Makadamske ceste so široke, brez večjih lukenj, a terenski avto mi je še kako prav prišel. Edino pravilo, resno opozorilo! Dobro preverite kje so bencinske črpalke. Še najbolje, da imate zamišljeno pot v miljah in, če je treba se ustavite ter natočite gorivo na vsaki črpalki, ki jo vidite. Ne iščite z našimi očmi vajenih Petrolovih črpalk. Vse kar ima na Aljaski podobnost z našimi črpalkami je ročka in tekočina, ki pride iz nje. Črpalke so si lahko med seboj oddaljene tudi 100 ali 200 milj. Na makadamski cesti od Fairbanks proti severnemu morju (Deadhorse), imate v dolžini 900km samo tri bencinske črpalke. In še to sta si dve zelo blizu.
Turistični, fotografski poleti z avionom in helikopterjem, so bili hitro dosegljivi. Pomagajo vam v hotelu ali greste direktno na letališče. Edino v Skagway je bila gneča in sem se lahko zmenil za polet na ledenike šele v naslednjem dnevu. So pa vsi do fotografov zelo prijazni. Podobno je bilo za ladijski ogled ledenikov ali najem čolna. Na mestu samem hitro najdeš ponudbo. Vožnja, pot, prenočišča. Vse po planu, brez težav, o teh izkušnjah pa v naslednjih zapisih o Aljaski.
FotoPOTEP Aljaska - Prenočišča
Ko sem se odločal za pot po Aljaski, sem bil v dilemi glede prenočišč. Destinacija je oddaljena, velika, če želiš kaj videti, si moraš vzeti minimalnoj dva tedna časa. S tem pa so povezani stroški. Koliko boš zapravil, da bo še vedno dovolj udobno, primerno želji po prenočišču in seveda žepu.
Že v prvem delu (Aljaska - Uvod in številke) sem zapisal, da sem si najprej izbral glavne lokacije in že pol leta prej začel preko spleta iskati možna prenočišča. Vendar sem kaj hitro obupal. Na spletnih straneh prenočišč le stežka najdeš e-naslov, odgovorijo počasi in skoraj vsi ti za kontakt nudijo telefon. Če gledaš preko spletnih mest, ki nudijo rezervacije, pa so lahko cene nerazumne ali pa prenočišč niti ni več na voljo. Že res, da sem potoval po Aljaski v turistično najbolj polnih mesecih, julij, avgust. Toda vseeno. Kaj hitro spoznaš, da imajo prostora zadosti, le rezervacijo moraš urediti preko ene izmed večjih agencij, ki imajo zakupljene sobe. Tako sem povprašal na našo agencijo in dal željo po krajih, koliko dni želim ostati in že v nekaj dneh sem dobil ponudbo, ki pa je bila povzeta od večje agencije Dertour. Cene niso bile zasoljene. Če bi iskal sam, bi za večino lokacij plačal več, ali pa prenočišča sploh ne dobil.
Naj omenim še to. Razen mest Anchorage in Fairbanks, niti nimaš širše izbire. Še v obeh mestih je žepu prijaznih prenočišč le malo. In na licu mesta sem spoznal kaj pomeni, če se prepustiš, prideš v kraj in brez rezervacije iščeš sobo. V Beaver Creeku je samo en hotel. Sam sem odštel za sobo manj kot 100$. Zvečer je prišel turist na recepcijo in spraševal za sobo. Vesel je bil, da so imeli prosto. Toda cena za je bila 450$.
Kot vedno obstajajo tudi drugačne možnosti glede načina potovanja in bivanja. Sprva sem razmišljal o avtodomu. Toda cena je bila močno zasoljena cca. 5000$ za tri tedne in še izogibal bi se stranskih poti, ko hudič križa. Med američani je način potovanja z avtodomom po Aljaski zelo razširjen. Toda nimajo nam poznani klasičen avtodom, ampak pravi mali avtobus, za katerim vlečejo še soliden terenski avto, s katerim se vozijo naokoli.
Kampov je veliko. Res so namenjeni bolj avtodomom, saj ni rečeno, da imajo tekočo vodo, stranišče, tuš. Ponavadi je kamp brez recepcije in osebja. Prideš, parkiraš in ko odhajaš, v veliki kovinski boks vržeš denar z opisom kdo je bil v kampu in koliko dni. Tudi cene niso zasoljene. Okoli 10$ na dan na osebo se giblje.
Glede na to, da so mnogi kampi zelo špartanski, brez osebja in da vse potrebe opraviš v naravi, šotorov nisem videl. Ni jih tudi zaradi medvedov, saj so ti lahko kjerkoli. Predvsem je treba paziti, da ni v bližini šotora hrana. Ta mora biti od šotorov umaknjena stran vsaj 50m ali bolje več. Domačini imajo umaknjeno od hiše posebno uto na kolih, 5m visoko (glej spodnjo sliko).
So tudi avanturisti, ki v divjini prenočijo v šotorih. Se da in pravijo, da ni težav z medvedi. Le držite se pravil glede hrane. Popotniki so se s kanuji ustavili na otočku sredi reke, misleč, da so varni pred medvedi. Hrano so dali pod kanuje in spali več 10 metrov stran. Zjutraj so našli prevrnjen, polomljen kanu, druge je vzela reka, saj so medvedi zavohali hrano in vse premetali. Torej, na FotoPOTEPu na Aljasko, se v večini primerov držimo urejenih bivališč.
Tudi v urejenih kampih nas table opozarjajo na medveda. Vendar so domačini neverjetno strpni, vse skupaj jemljejo kot sožitje. Vedo, da je med njimi medved in držijo se nekaterih pravil. Ima pa vsak aljaški državljan na leto možnost ustreliti dva medveda. Koliko si jih vzame to pravico, ne vem. Toda, zopet velja neko pravilo, da se lovi tiste, v divjini, kapitalce in ne manjše medvede, ki se držijo obljudenih krajev.
Ko medved zavoha hrano in verjemite, vonj ima zelo izostren, potem gre tudi v hišo. Na spletu boste videli celo filme, kako obišče sredi belega dne parkirišče pred trgovino, išče hrano v avtih in vstopi celo v njo. Panika je velika. Na spodnji sliki so odtisi tac. Domačin pove, da so betonirali okoli hiše, šli pospravljat in, ko so prišli nazaj, so bile še v svežem betonu sledi, v notranjosti hiše je bilo vse razmetano. Med obiskom hiše je medved zašel še v garažo, dobro popraskal avto in odhlačal. Niti vedeli ne bi, kdo jim je tako razmetal po hiši in garaži, opraskal avto, če ne bi medo pustil sledi.
Let do največjega mesta na Aljaski, Anchorage traja 10 ur. Zaradi časovnega zamika (10ur) sem v Anchorage priletel ob istem času. Ob 10h dopoldan sem poletel in v istem času priletel. Sem pa že doma storil klasično napako. Oziroma šel sem se turista, kot da grem z organizirano skupino, katerim želijo kupiti nekaj časa, a na račun utrujenosti.
Po pristanku sem šel po rezervirani avto. Predaja je bila hitra in že čez pol ure sem bil v trgovini. Nekaj hrane za prve dni in štart po Aljaski. V Anchorage se nisem ustavljal. V njem bom zadnja dva dni. Že doma sem si začrtal, zamislil, naprej proti Denaliju, a lej ga zlomka, do tja je 350 milj. Hudiča, že če bi sedel v avtobusu, bi bila pot dolga, le kaj sem razmišljal doma. Če si polomljen in samo delno naspan iz aviona in še sam voziš, pa? Napaka, res napaka. Od videne kaj šele fotografirane pokrajine nimaš nič. Tiščiš gas, tistih 55 milj na uro, kolikor dovolijo in počasi grizeš milje. Gre tako počasi, da je utrujenost še večja. Takoj mi je bilo žal, da si nisem prvi dan vzel prenočišča v Anchorage. Tako pa sem postajal vse bolj zaspan, začelo je rositi, in zavesici nad očmi sta postajali vse bolj težki. Glasna glasba, Red Bull, hitrejša vožnja od dovoljene in krajši postanki, so me nekako držali pokonci. Ob 11h sem šel iz letališča, se ustavil v trgovini, ura je bila že osem zvečer, pa sem se še nahajal nekje okoli Talketne, kjer je glavna izhodiščna točka za polete proti gori Denali (McKinley). Še okoli 80 milj je bilo pred mano. No malo lažje je, ker dan je vse do 11h zvečer. Ko sem še doma ob pregledu poti na Google vtipkal moje prvo prenočišče Grizzli Bear resort, mi je pokazalo lokacijo in kar dobro sem si zapomnil okolico. Most, reka, še 5 km naprej prve hiše in naslednja vas, točno pred vstopom v Denali park se nahaja resort. Ta zadnji del sem si še celo iztiskal na papir. Toda peljem se in na levi zagledam tablo z imenom resorta. Hudiča, že večkrat sem opazil na Googlu, da ko odtipkaš hotel, te znajo speljati v drugega. Zavijem s ceste, grem do recepcije in glej. 40 milj pred načrtovanim sem prišel na mojo prvo lokacijo, kjer bom ostal tri noči. Vesel, da sem si prihranil 40 milj, podam voucher receptorju in ta mi v pristni srbščini odzdravi; "zdravo zemljak". Hehe!
Dobim ključe od sobe, vendar so to lesene hišice. Prostora ni veliko. Dve klasični veliki ameriški postelji zasedeta večji del prostora. Še manjša kopalnica, mala kuhinja in trije stoli z mizo. Dovolj bo za tri dni. Ura še ni bila 11h zvečer in še je bil dan. Utrujenost je minila in ogledat sem si šel okolico.
Naj kar tu omenim. Tisti, ki niste vajeni ameriške ponudbe sob, so norme malo drugačne. Sobe so podobne, ali malo večje velikosti kot evropske. Le da sta v njih dve veliki postelji, tako, da sobo za dva, lahko izkoristijo za spanje štiri osebe. Za štiri, pa cena sobe niti ni visoka. Pri rezervaciji je treba biti pozoren, kaj je vključeno v ceno. Zna se zgoditi, da vam ne nudijo zajtrka in ga plačate sami. Cena se giblje okoli 10$.
Naslednje prenočišče sem imel v mestu Fairbanks, hotel Bridgewater. Povsem mestni hotel, zidan in v več nadstropij. Mesto, ki je zraslo zaradi zlate mrzlice, je še danes močno bančno obarvano, predvsem pa zaradi vojaškega letališča poznano kot vojaško mesto. Čeprav tega niti ni videti. V sobi je tudi klima. Klima in Aljaska?
Fairbanks je mesto, ki ima na Aljaski drugo najvišjo izmerjeno temperaturo. Ta znaša neverjetnih 37 stopinj in tudi v času mojega bivanja jih je bilo toplih 27 stopinj. Hja, Aljaska poleti ni tako mrzla, kot se nam zdi. Najvišja temperatura je bila izmerjena še malo višje na severu v Fort Yukon, kar 38 stopinj. Pozimi so povprečne temperature okoli -20 do -25 stopinj. V ekstremnih razmerah pa pade temperatura tudi do -65 stopinj. Spodnja slika, posneta iz okna hotela, lepo kaže prijetne poletne temperature. Iz Fairbanksa sem imel odlično izhodišče do bolj severnega dela Aljaske.
Še največje težave sem imel, kje prenočiti med res dolgo etapo na Alaska Highway iz Fairbanks, preko Kanade in mesta Whitehorse, do zopet aljaškega mesteca ob obali, Skagway. Celotna pot je dolga kar 700 milj in nekje na sredini je treba prespati. 30 milj po meji med ZDA in Kanado (vmes je nikogaršnje ozemlje - ja, tudi oni imajo še težave z mejo) je mestece Beaver Creek. Manjši kraj, ki pa ima pumpo, v njej je še pralnica in skrbijo še za kamp. V kraju je manjši hotel Westmark Inn, ki pa je vedno poln, saj na tej dolgi poti drugega prenočišča tudi ni. Še dobro, da sem imel rezervirano sobo, saj so jo tisti, ki so prišli brez rezervacije, plačevali po 450$ na noč. Sobe pa majhne, res majhne.
Za hotelom so imeli mini golf. Kar paše malo sprostitve po nekaj 100km vožnje. In ker je na severu dolg dan v poletnih mesecih, sem si golf privoščil ob polnoči.
Tudi naslednji hotel je bil Westmark Inn. Po 300 milj dolgi vožnji iz Beaver Creeka, sem po krajšem ogledu mesta Whitehorse, kjer je mednarodno letališče, prečkal mejo in zopet vstopil v ZDA. Bil sem na višini 1600m in na tleh je bil še sneg. V megli sem se spuščal čez preval do morja in mesteca Skagway. To mesto je bilo odskočna deska za vse, ki so želeli v času zlate mrzlice 100 let nazaj, iz ZDA preko prelaza v Whitehorse in nato s parnikom po reki Yukon v osrčje Aljaske.
Ker sem v Skagway prišel zvečer še v času dobre svetlobe, sem se na hitro udomačil v sobi in hajd po mestu. Vse leseno, še dvignjeni leseni pločniki so spominjali na western mesta. In začuda. Mesto je bilo kot mesto duhov. Ni ljudi, ni prometa, ni odprtih trgovin, lokalov. Nič, kot da bi se vse skrilo. Mislil sem si, res sem bogu za hrbtom. Da prideš do sem, prevoziš "pol" Kanade. Toda mesto Skagway so mi predstavljali kot močno turistično. Komaj sem našel lokal, da sem šel malo posedet in spit pivo. Čista žalost in za oglede okolice Skagwaya sem si vzel dva dni.
Zjutraj na zajtrku me preseneti množica. Prej jih niti opazil nisem v hotelu. Ko pa stopim na ulico, me dobesedno odnese. Ljudi kot mravelj v mravljišču. Kaj hudiča je zdaj to? Hja, čez noč so v Skagway prišle turistične križarke in 10.000 ljudi se vsako jutro zvali v mesto. In tako je vse do 16h, ko se turisti podajo nazaj na ladje in končno užiješ mir, greš lahko nekaj pojest, na pivo...
Po raziskovanju okolice Skagwaya, sem moral na trajekt in v mestece Heines. Nazaj proti Beaver Creek sem želel po drugi poti. Vožnja je bila mirna in v Heinsu sem imel ob obali rezerviran manjši motel. Podoben vsem ameriškim motelom ob cestah. Leseno, staro, a prostorno, spominjal me je na stari leseni del hotela na Rogli. Nudil je vse, kar potrebuješ, za prespati več kot dovolj.
Iz Heinsa sem šel po bolj zahodni strani do Kanadske meje in še enkrat prespal v Beaver Creeku.
Nato pa do mesteca Valdez. Za ta del Aljaske domačini radi pravijo turistom, da je mala Švica. Če imata kaj skupnega, so to sneg, gore, prelazi, ledeniki. Vendar je Valdez zelo pomembno mesto. Tako v turističnem kot gospodarskem pomenu. Za turista je v okolici veliko ledenikov, gospodarsko pa je to mesto, kjer se konča aljaški naftovod. Namreč Valdez je tudi pozimi še varen pred zamrznitvijo morja. Vendar je bila zima pred mojim obiskom tako mrzla, da so nekaj dni celo ledolomilci obstali in pot ni bila plovna. Domačini so povedali, da je to zimo zapadlo več kot 3m snega in še v avgustu sem ga videl ležati ob morju.
V Valdezu sem imel večji hotel Mountain Sky. Prostoren, urejen, v recepciji sem srečaj udeleženko enega izmed mojih tečajev, ki je potovala s turistično skupino. Kot sem že večkrat zapisal. Če potuješ turistično z avtobusom, boš veliko na hitro videl in slišal o Aljaski. Toda pozabi na fotografiranje in ustavljanje, takrat, ko ti fotografsko oko in duša želita.
Iz Valdeza na trajekt do mesteca Whittier in naprej do še enega dobrega hotela iz skupine Best Western, v mesto Seward. Edgewater hotel je bil nov, če pogledam skozi vse moje hotele na Aljaski, najnovejši in najbolj bogato opremljen. Seward je odlično izhodišče za ogled kitov, ork, ledenikov. Zato sem tu ostal dva dni.
Čakala me je še zadnja pot v največje aljaško mesto, kjer sem tudi pristal in iz katerega bom zaključil svoje tritedensko potovanje. Anchorage je mesto s številom prebivalcev kot Ljubljana. Le da so povsod manjše zgradbe, center je povsem ob morju. Best Value Inn hotel je povsem povprečen, vendar soba nudi veliko prostora.
Za konec je bila moja postelja samo še sedež aviona. Če pogledam skozi moje hotele, oziroma sobe, razen v Sewardu, nisem imel nič posebnega. Pri nas bi jim dali dve ali tri zvezdice, razen v Sewardu lahko tudi štiri. Toda izbiral sem hotele, kjer je soba med 80 do 150$. In soba pomeni, da ima dve veliki francoski postelji, torej je za štiri osebe dovolj na komot. In tako cena sob niti ni pretirana.
Prenočišča na splošno
Kot drugje po svetu, se da tudi na Aljaski dobiti dovolj poceni prenočišča. Dežela je razprostrana. Med kraji so lahko več 100 milj dolge razdalje. Torej tudi prenočišč ni na pretek. Res, da se da v poletnih mesecih prespati tudi v šotoru, ampak po videnem in spoznanem, bi tako prespal zelo blizu avta in v urejenem kampu ob hišah. Nisem želel, niti mi ni treba toliko šparati, da se zjutraj zbudim neprespan zaradi bližnjim šumov in da vstajam v mrzlem jutru. Prav tako ni treba, da vse ostalo opravim v naravi. Seveda, saj se da. Toda na Aljaski naj to ostane za tiste večje avanturiste, katerim vsak $ nekaj pomeni. Za tiste, ki si lahko privoščite potovanje za 400 evrov več po osebi, če sta vsaj dva, si izberite spodobne hotele. Vsaj spočili se boste in šli na novo dolgo pot v miljah povsem brezskrbni.
Na poti proti kraju Circle, sem se ustavil v manjšem kraju, da bi nekaj pojedel. Tudi tu se da dobiti prenočišče. Ampak to ni v nikograšnji spletni ponudbi in v naprej, ga sigurno ne boste rezervirali.
Predvsem ob cestah, kjer je veliko tovornjakov, lahko najdete sobe, kot v kontejnerjih. Na cesti Fairbanks do Deadhorse (cesta ob naftovodu), takoj za mostom čez reko Yukon.
V vsakem zaselku, ki je ribiško ali lovsko poznano nudijo sobe. Le da te poznajo ribiči in lovci in so zasedene že za sezone v naprej.
Za kakšnimi bolj z zvezdicami opetimi hoteli niti nisem oprezal. Sam tega ne potrebujem. V bistvu si na lokaciji dan, dva in že šibaš dalje. Za turista, ki želi, je na voljo več najboljših hotelov. Še največkrat so v bližini izhodišč za dnevne ture na ledenike in drugo. Veliko je tudi prenočiš ob stranskih poteh, katere bolj poznajo lovci in ribiči. Aljaska je raj za njih.
Z izbranimi prenočišči se bil povsem zadovoljen. Prav tako z zelo odprtimi ljudmi v recepcijah. Kot že omenjeno, je kar nekaj prenočišč izven glavnih cest. Sicer premorejo samo dve, tri sobe, ne najdete jih po internetu, vendar take lokacijo obstajajo. Ko malo sprašuješ, zveš, da so v večini primerov zasedene že za sezone v naprej. V njih so lovci ali ribiči, ki si želijo biti blizu svojih lovišč. Zanimivo, lovci in ribiči so kot fotografi. Če želiš biti blizu motiva v "pravi" svetlobi, poiščeš povsem svoje, bližnje lokacije tudi za prenočišče.
Da zaključim. Tudi, če po Aljaski potujete sami in si jo sami organizirate, se splača poleg direktnega internetnega kontakta vprašati na agencijo. Večje svetovne agencije, s katerimi sodelujejo tudi slovenske, imajo sobe zakupljene že v naprej. Sploh za junij, julij, avgust, ki so glavni meseci za obisk Aljaske. In po mojih izkušnjah je lahko agencijska ponudba celo bolj prijazna za žep.
