Namibija malo drugače. Ko je koncentracija na vožnji, ne na fotografiji.
Prelaz Van Zyl / Kaokoland / Namibija
Načinov kako lahko potujemo je več. »Potovati« začnemo že, ko prvič zapustimo domači prag. Nato sosednje mesto, bližnje morje in sosednje države, potem pa marsikoga potegne na prava daljša potovanja. Avto, avtobus, letalo, ladja... Nekateri na samotnih otokih poležavajo na plaži, drugi hitijo iz kraja v kraj, tretji iščejo znamenitosti, četrti si "fočkajo" države v potni list, eni pa rabijo tudi nekaj adrenalina. Skok iz mostu na reki Zambezi je že eden izmed takih adrenalinskih dogodkov. V Namibiji imajo predvsem Južnoafričani, Nemci in tudi nekateri Slovenci možnost poiskati nekaj več in drugače v smislu vožnje z avtomobilom. Že makadamske ceste in pesek v sipinah Namiba dajo mnogim drugačen občutek in lep spomin na potovanje. Če vas 4X4 avanture še toliko bolj zanimajo, mimo zloglasnega prelaza Van Zyl ne smete.
V Namibiji so sicer vsepovsod na voljo bližnjice. Kratki ter nevarni peščeni ali skalnati odseki. Iz dobre makadamske ceste, nas recimo na planoto Grootberg kjer je Lodge s krasnim razgledom v dolino, pelje 300m dolga, s skalami utrjena pot. Brez reduktorja in dvignjenega terenskega avtomobila je nanj nemogoče priti. Zato imajo v Lodgu nekaj prirejenih 4X4 vozil in šofer vas zapelje navzgor. Da se preizkusite v vožnji čez skale in, da sploh vidite ali je ta vožnja za vas in vaš avto, je na voljo solidno utrjena pot v okolici Palmwaga. Pot vas pelje v notranjost do Rhino kampa in do Aub Canyona. Zanimiva je ker je ob cesti veliko zeber, gazel, v sušnih dneh so tu tudi puščavski sloni in črni nosorogi, ter hijene in tudi kak trop levov. Večina ljudi se odloči, da gre v rezervat organizirano, z vozili organizatorja. Cesta je ravna, skale dokaj lepo razporejene in ni večjih lukenj. Ampak večina obiskovalcev, ki bi šli radi s svojim terenskim avtom samo pogledati živali, bolj razmišljajo o gumah in vozilu samem.
Prelaz Van Zyl pa je nekaj posebnega. Tu ni pomoči in nobenega udobja. Čakajo nas slabo utrjena pot, vsepovsod samo skale, znoj in delo. Ampak tudi za to se najde vse več adrenalinskih 4X4 navdušencev. Slišal sem, da je med Južnoafričani Van Zyl nekaj tako posebnega in želenega, da so se po prelazu navzdol spustili tudi tisti, ki so na invalidskih vozičkih. Izkušeni motoristi in kolesarji si tu tudi lahko dajo duška. Vendar tudi njim ni lahko in padci so neizbežni.
Prelaz Van Zyl
Nahaja se v srcu gorate pokrajine Kaokoland in nas popelje čez 1000m visoko planoto na nižje ležečo peščeno dolino Marienfloss. Tu je v peščenih kotanjah vedno voda, zato se na tem področju zadržuje veliko živali. Ljudje bi najraje videli puščavskega slona in črnega nosoroga, vendar je potrebno paziti, saj so ti velikokrat nestrpnejši od tistih v nacionalnem parku Etoshi. Za tisto še več adrenalina pa poskrbijo levi, ki so se adaptirali na puščavske razmere.
Brezpotje vodi naprej na sever po peščeni pokrajini, kjer se po 40km pride do reke Kunene in Lodga. Tisti, ki do tu ne gredo z avti preko prelaza Van Zyl, se pripeljejo z manjšimi letali. Druge poti sploh ni. Torej, če želite z avtom, potem je treba čez zloglasni Van Zyl. Ste pa bogato poplačani. Tu boste srečali tiste prave, odmaknjene skupnosti ljudstev Himb. 100km na vzhod je Opuwo, še zadnji kraj proti Angoli. 100km na zahod je Skeleton coast. Od tu do njega ne vodi nobena pot. Zaradi nemogočih terenskih in vročih razmer, ter puščavskih levov, se tam niti ne hodi. Oziroma na tem delu je še vedno popolna zaprta (prepovedana) cona.
Nemški misijonar in raziskovalec Ben Van Zyl, je šel po poteh divjih živali in z njihovo pomočjo našel možno pot za prehod čez 948m prelaz. Leta 1920 je štiri mesece z ekipo in nekaj 100 Himbami, s kamni utrjeval pot, da so čez strmi prelaz pripeljali v Marienfluss. In to s Fordom T.
Vsakoletne kratke, a močne padavine, ki ustvarijo hudournike, iz leta v leto uničuje dodelano pot. Zato ne čudi, da je pri adrenalinskih popotnikih prelaz Van Zyl najbolj razvpit, želen in nemogoč. Tisti, ki ga po marčevski nevihtah prečkajo prvi, lahko za 10-15km poti porabijo dan ali dva. Vsaka dodana skala naslednjemu pomaga hitreje in lažje prečiti pot do prelaza in njega. Zato velja, da tu nimate časovnih planov. Dan, dva, tri ali več lahko, da ne boste prišli nazaj na utrjeno makadamsko pot. Vse je odvisno od razmer in mogočih težav.
V mesecih od aprila do oktobra ni dežja ali ga je le za vzorec. Odvisno od prevoznosti ceste, avta in voznika, se porabi za najtežji 10km spust od 3 do 6ur in več. Zaradi strmin je potrebna pomoč v navigaciji od zunaj. Vsi s skalami polnijo slabše dele poti. Brez reduktorja čez skale in ozke prehode ne gre. Velikokrat je potreben premik v le centimetrski hitrosti in dolžini. Udarci podvozja ob skale niso nič posebnega. Prerezana guma je nekaj običajnega. Bolj zanimivo jo je v klancu in na velikih skalah zamenjati. Marsikateri avto se s slabim navigatorjem in seveda voznikom tudi prevrne.
To je prava 4X4 avantura, katero moramo obvezno prevoziti v konvoju več vozil, da si na zahtevnih mestih lahko pomagamo med seboj. V avtu je vedno samo voznik in še ta večkrat pogleda teren pred seboj in določa popravek ceste. Ostali sopotniki pomagajo usmerjevati in seveda vseskozi dopolnjujejo pot s skalami.
Glede avta je potrebno vedati, da je obvezno posebno zavarovanje. V agenciji za najem je obvezno povedati, da se odpravljate v Kaokoland in čez Van Zyl. Dobili boste prve čudne poglede, vprašanja ali znate, imate izkušnje in seveda prave gume za skale, ki so močno ojačene na robovih. V avtu vas čakajo še tri rezervne, tri kante za dodaten bencin in še kup napotkov. Sami preverite ali je v avtu 12V kompresor in celotno oridje za menjavo gume. Ne pozabite, bodite v timu z vsaj še enim avtom. Če ne drugega že zaradi dodatnih rezervnih gum. Tiste svoje tri lahko narežete že na skalnati poti, ki pelje do samega Van Zyla. Na tistem koncu ni možnosti, da bi vam kdo popravil gumo. Lahko jo sami, če imate s seboj gumaste čepe in tekoče tesnilo, s katerim lahko zakrpate manjše luknje. Še najbolje je, da je avtov več in si lahko gume med seboj tudi menjamo.
Za ta prelaz velja, da je samo za zares nad izkušene 4X4 voznike in, da tu v celoti velja prispodoba polžje hitrosti. Že pot do samega prelaza od vasi Otjitanda je taka, da neizkušene in tiste, ki mislijo, da bo šlo samo od sebe, hitro odvrne. Pogled na prve metra po prelazu navzdol pa da vedeti, da tu ni šale, ter poti nazaj. Čeprav gre glavni in najbolj neprehodni del prelaza navzdol, so določeni predeli s kratkimi klanci navzgor. Tu zna biti zaradi delovanja gum pot še bolj nedodelana in jo je treba za vsak avto zopet popraviti.
Torej, prelaz Van Zyl je pot za vse tiste, ki znate in na potovanju nikakor ne morete brez zvrhane mere adrenalina!
Za konec še ta zanimivost. Prelaz je prevozen samo po poti iz vzhoda proti zahodu, ki nas pelje po prelazu navzdol. Pot v nasprotno smer (navzgor) bi bila na nekaterih delih prenevarna, oziroma, če bi ti kdo prišel nasproti nima možnosti, da bi se umaknil. Obenem ob vožnji navzgor premikamo naložene skale in drugim uničujemo cesto. Vožnja vzvratno pa je lahko smrtno nevarna. Da pridemo ponovno do normalne makadamske ceste, je treba narediti velik ovinek po peščeni dolini in brezpotju.
Cesta D3700 / Slapovi Epupa - Slapovi Ruacana
Pred leti je bila adrenalinska 4X4 pot celo označena na zemljevidu pod D3700. Ta 150km odsek med slapovi Epupa in Ruacana, je vseskozi peljal ob reki Kunene. V deževnih mesecih je reka redno poplavljala in odnašala nanešene skale. Vsako leto so prvi popotniki na cesto nanosilo obilo novih skal. Leta 2010 smo na FotoPOTEPu zadnjič prevozili pot D3700. Za zahtevnejši 60km odsek, ki se je začel kmalu po slapovih Epupa, se je potrebovalo pol dneva. In to kljub temu, da je bila meseca maja cesta že dokaj solidno popravljena. Na tistem delu smo bili na petih avtih ob šest gum. Pred tremi leti so cesto D3700 obiskali delovni stroji in jo dodelali do te mere, da je skozi celo leto normalno prevozna s štirikolesniki. Zdaj za ta 150km odsek potrebuješ okoli tri ure.
Zaključek
Ja tudi v Namibijo prihaja klasičen 4X4 turizem. Zato se vse več cest popravlja do dokaj normalne prevoznosti. Prelaz Van Zyl pa ostaja. In po moje bo ostal tako poseben in težko prevozen še vsaj desetletje. Za naprej bo treba najti kakšno drugo odštekano lokacijo. Teh v Namibiji nikoli ne bo zmanjkalo. Pokrajina je tako kruta in posebna ter še v veliki meri neodkrita, da obstaja še na tisoče 4X4 adrenalinskih poti.
